Virus človeške imunske pomanjkljivosti (HIV) se nahaja v telesnih tekočinah. V krvi, spermi, predsemenski tekočini, izločkih nožnice/materničnega vratu in v mleku se nahaja v takšni količini, da je okužba možna ne le pri analnem in vaginalnem seksu, temveč tudi pri oralno-genitalnem odnosu.

V slini, solzah in seču se nahaja v bistveno manjši količini, zato po dosedaj znanih podatkih okužba z izmenjavo omenjenih telesnih tekočin ni zabeležena. Nevarnost za prenos virusa z omenjenimi telesnimi tekočinami (slina, seč) bi obstajala le v primeru, da se v njih nahaja kri. HIV se ne prenaša s poljubljanjem, vzajemnim masturbiranjem, objemanjem, pitjem iz iste skodelice, z souporabo posteljnjine ali brisače.

Pri 50 do 90% okuženih se prvi simptomi in znaki HIV okužbe pokažejo kot akutni HIV sindrom. Od rizičnega dogodka do pojava akutnega HIV sindroma običajno mine 1- do 6-tednov. Težave, ki jih navajajo okuženi so lahko zelo različne, od blagih, podobnih prehladu z otečenimi bezgavkami do srednje težkih podobnih gripi, razvije se pa lahko tudi vnetje možganskih ovojnic itd. Najpogosteje pa imajo bolniki povišano temperaturo, se potijo, bolijo jih mišice, povečajo se jim bezgavke, navajajo slabost, lahko tudi drisko, pogosto se pojavijo rdečkasti izpuščaji in ranice na koži, v ustih ali zadnjiku. V 2 do 4 tednih večina težav izzveni, utrujenost pa lahko traja še mesece. Sledi lahko večletno obdobje, ko je okuženi brez težav. Nekoliko pogostejše so lahko glivične okužbe, določene kožne težave, povečane bezgavke pa lahko ostanejo še iz obdobja akutnega HIV sindroma. Vendar pri nezdravljenih nezadržno propada imunski sistem, zato se vse pogosteje pojavljajo številne infekcije in obolenja, ki bi pri zdravih osebah potekale bistveno lažje ali pa se obolenje sploh ne bi razvilo. Kožne težave se poslabšajo (izpuščaji, razjede, ponavljajoči se herpes, glivične okužbe ustne votline, spolovila itd.), zelo pogosti so kondilomi (anogenitalne bradavice) zadnjika in spolovila, pojavljajo se atipične pljučnice, hujšanje, driske in rakava obolenja (Kaposijev sarkom, limfomi, rak zadnjika itd.), okvare živčevja in v končni fazi popolna shujšanost, napredovanje rakavih obolenj in AIDS demenca. Zavedati se moramo, da se posledice HIV okužbe lahko odrazijo na vseh organskih sistemih. Da postavimo diagnozo sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (AIDS) mora biti izpolnjenih več kriterijev, vendar razlaga presega namen publikacije. Pri nezdravljenih se AIDS običajno razvije približno 10 let po okužbi z HIV.

Okužba z virusom HIV je žal še vedno kronično obolenje, ki pa ga z discipliniranim jemanjem zdravil in rednimi kontrolami pri specialistih, okuženi vedno lažje obvladuje. Z zgodnjo diagnostiko HIV okužbe in sodobnim zdravljenjem – visoko aktivna antiretrovirusna terapija (HAART) – se v zadnjih letih uspešno ohranja zadovoljiv imunski sistem, saj se s kombinacijo zdravil zavira razmnoževanje virusa in s tem omogoča kvalitetnejše življenje okuženim, bistveno pa se je podaljšalo tudi življenje že obolelih za AIDS-em. Vendar omenjeni spodbudni rezultati še zdaleč niso razlog za rizično spolno vedenje. Dejstvo je, da je AIDS praviloma smrtna bolezen in da cepiva proti virusu HIV ni.

Testiranje za HIV se priporoča vsaj enkrat letno, pri pogostih rizičnih spolnih občevanjih, številnih partnerjih in v primeru seksa pod vplivom alkohola in drog pa tudi pogosteje. Upoštevati moramo tudi fenomen »okna« (6 tednov do 3 mesece ali več od vstopa virusa HIV v telo), ko kljub prisotnosti HIV okužbe še ni zadosti protiteles, da bi jih dokazali z običajnimi testi, zato lahko dobimo lažno negativni rezultat. Novejši testi dokazujejo poleg protiteles še HIV p24 antigen, zato okužbo dokažemo prej. Če ste imeli rizični spolni odnos in vas skrbi okužba se pojdite testirati. Lahko, da ste HIV pozitivni že od prej. Če pa je test negativen, ga ponovite čez 6 tednov in nato še čez 3 mesece. Sicer pa je najbolje, da se pozanimate kakšen test uporabljajo v ustanovi kjer se testirate in da vam svetujejo kdaj ga je smiselno ponoviti.

V Sloveniji opravimo premalo testiranj za HIV in druge SPB. Nedavno izvedena anketa na Mavričnem forumu je pokazala, da se 53% biseksualnih in 35% homoseksualnih moških še nikoli ni testiralo za SPB (vključno za HIV) in da se jih le 21% oz. 27% testira za HIV enkrat letno.