Kile

Kila je izbočenje trebušne mrene in v trebuhu ležečih struktur (pečice, črevesa,…) skozi oslabljeno trebušno steno. Prirojene dimeljske kile nastanejo zaradi nepopolne zapore kanala, ki je nastal med spuščanjem moda v mošnjo. Pridobljene dimeljske kile pa nastanejo kasneje v življenju in so lahko posledica nenadnega dvigovanja težjih bremen, povečanega pritiska v trebuhu (debelost, kroničen kašelj, nosečnost, ascites,…), napenjanja ob odvajanju blata, itd. Poznamo več vrst kil, vendar so dimeljske kile najpogostejše.

Kako ugotovimo kilo?

Največkrat bolnik sam opazi, da se mu med dvigovanjem težjih bremen ali kašlju nekaj izboči v dimljah. Pojavi se lahko bolečina, ki navadno popusti, ko preneha z aktivnostjo in izboklina se umakne nazaj. Pregled začnemo z opazovanjem trebušne stene, bolnik stoji in napne trebušno steno ter zakašlja in s tem poveča pritisk v trebuhu. Pogosto že to zadostuje, da postavimo diagnozo. Vsekakor nato še potipamo trebušno steno in ocenimo velikost in vsebino kilne vreče. Pregledati moramo tudi zunanji dimeljski obroček, saj v določenih primerih le tam zatipljemo kilno vrečo. Včasih se kila boči globoko v mošnjo, takrat moramo izključiti druga obolenja, ki se lahko nahajajo v mošnji. V primeru ukleščene kile ima bolnik krčevite bolečine, lahko tudi bruha. Kilo poskušamo potisniti nazaj v trebuh, v kolikor pa to ne uspe je potrebna takojšna operacija. V kilni vreči je namreč lahko ukleščeno črevo, katerega prekrvavitev je motena in približno v šestih urah lahko pride do odmrtja črevesne stene. Pri majhnih otrocih, ki še ne povedo kje jih boli moramo ob dolgotrajnem joku, krčih in bruhanju pomisliti tudi na vkleščeno dimejsko kilo. Potrebno je dimlje skrbno pregledati in pretipati. Kadar z pregledom ne moremo postaviti diagnoze si lahko pomagamo tudi z ultrazvočno ali rentgensko preiskavo.

Zdravljenje

Zdravljenje je operativno. Obstaja več različnih tehnik operiranja dimeljske kile. V grobem jih lahko razdelimo v dve skupini: klasične tehnike, kjer s šivanjem in približevanjem tkiv zapremo defekt in moderna nenapetostna tehnika, kjer defekt zapremo s polipropilensko mrežico in/ali čepom. Prednost nenapetostne tehnike je krajše pooperacijsko okrevanje in manjša pogostnost ponovitve kile v primerjavi s klasičnimi tehnikami. Vendar nenapetostna tehnika ni idealna, saj pomeni uporaba mrežice vnos neke vrste tujka v organizem. Čeprav so zapleti v zvezi z uporabo mrežice zelo redki, se navadno pri zelo mladih odločimo za klasično tehniko operacije. Pri otrocih pa mrežice praviloma ne uporabljamo.

Kilni pas

Uporaba kilnega pasu ne odstrani vzroka kile in težav, pride pa v poštev v skrajnem primeru, kadar operacija zaradi splošnega stanja bolnika ni mogoča. Kilni pas je potrebno pravilno namestiti, nikakor ne sme pritiskati na kilno vrečo, če je vanjo zlezlo črevo, saj lahko pride do odmrtja črevesne stene.