Hemeroidi – zlata žila
Hemoroidni venski pletež je normalni preplet žil v zadnjiku, ki kot nekakšna blazina služi za zadrževanje vetrov in sluzi. Težave nastanejo, kadar se te žile povečajo. Primerjali bi jih lahko s krčnimi žilami na nogah. V obeh primerih obstaja dedna nagnjenost, pri hemoroidih pa k nastanku in poslabšanju pripomore tudi zaprtje. Hemoroidi se pogosteje pojavijo v nosečnosti, saj otrokovo glavica pritiska navzdol in ovira odtok krvi iz hemoroidnih venskih pletežev. Na podoben način poslabšuje hemoroide debelost. Ločimo notranje in zunanje hemoroide oziroma žilne vozle.
Notranji hemoroidi
Notranjih hemoroidov v začetnih stopnjah obolenja ne vidimo in jih s prstom ne zatipamo. Nanje pomislimo ob sveži krvavitvi na blato brez spremljajočih bolečin. Svežo svetlo kri opazimo najpogosteje na koncu odvajanja, bodisi na blatu, papirju ali pa kri še nekaj časa kaplja v školjko. Pri odvajanju je namreč trdo blato ranilo povečane hemoroidne vozliče in iz njih je pritekla kri. Krvavitev se praviloma spontano ustavi, dolgotranjo obolenje pa lahko privede do slabokrvnosti. Če hemoroidov ne zdravimo pravilno in pravočasno se le ti vedno bolj raztegujejo in pričnejo izstopati. V začetku se še spontano vrnejo nazaj v črevo, kasneje si morajo bolniki hemoroidne vozličke z roko potisniti nazaj, včasih pa to ni več mogoče. Pri hemoroidalni bolezni 3. stopnje jih bolnik po odvajanju potisne nazaj v zadnjik, pri 4. stopnji pa to ni mogoče.
Zdravljenje notranjih hemoroidov
Notranje hemoroide lahko zelo uspešno zdravimo in pozdravimo. Pred zdravljenjem je nujno potrebno hemoroide potrditi s pregledom in izključiti resnejša obolenja. Začetne oblike hemoroidov lahko zdravimo z uporabo svečk in mazil za hemoroide. Kadar krvavitve iz hemoroidov kljub temu ne prenehajo lahko pomagamo z injekcijami v hemoroidne vozličke (kot pri krčnih žilah). Pri začetnem izpadanju hemoroidnih vozlov, le tega zgrabimo s posebno prijemalko in čezenj izstrelimo elastični obroček. Podvezani vozel odmre in odpade. Kadar so vozli preveliki za elastični obroček in močno izpadajo je potrebna operacija. Operacija je najboljši način zdravljenja izpadajočih hemoroidnih vozlov. Poseg se lahko opravi ambulantno v lokalni ali regionalni narkozi. Zamrzovanje hemoroidov, požiganje z laserjem ali infrardečo svetlobo odsvetujemo, saj so te metode premalo natančne in lahko povzročijo preveliko odmrtje tkiva. Bolnikom s hemoroidi svetujemo skrb za redno, vsakodnevno odvajanje blata, izogibajo se naj začinjenim jedem, tobaku in alkoholu. Hemoroidi niso nevarna, pač pa zelo neprijetna bolezen. Zdraviti se moramo pravilno, da preprečimo zaplete.
Zunanji hemoroidi
Pogost vzrok bolečin je nenadno nastala oteklina ob izhodu črevesa. Večinoma gre za okroglo oteklino, ki nastane zaradi strditve krvi (tromboze) v enem od zunanjih hemoroidnih vozlov.
Zunanji hemoroidi so manjši žilni pleteži v zunanjem delu zadnjikovega kanala. V primerjavi z notranjimi hemoroidi redkeje povzročajo težave. Najpogosteje pride do tromboze enega zunanjega hemoroidnega vozla. Bolnik opazi bolečo zatrdlino v zadnjiku, ima bolečine pri sedenju in odvajanju. Vzrok za nastanek tromboze so vnetja, drobne razpoke ali razjede v zadnjikovem kanalu. Skozi prizadeto sluznico vdrejo klice in prizadeta je tudi žilna stena hemoroidnega vozla.
Zdravljenje zunanjih hemoroidov
Kadar je prišlo do tromboze zunanjega hemoroidnega vozla je potrebno poiskati zdravnika, ki z majhno operacijo odstrani strdek in bolnik je hitro rešen težav. Najpogostejša napaka je uporaba svečk ali mazil v takem primeru, saj ne morejo pomagati. Po nekaj dneh hudih težav in bolečin zunanji vozlič ponavadi poči, pride do manjše krvavitve in s tem do spontane samoozdravitve.
Z operativnim posegom odstranjena strjena kri
Z operativnim posegom odstranjena strjena kri
Analna razpoka – fisura
Najpogostejši vzrok za krvavitev z močno bolečino ob odvajanju je razpoka sluznice zadnjika. Razpoka nastane predvsem pri ljudeh, ki neredno odvajajo zasušeno in trdo blato, ob napenjanju pa sluznica zadnjika poči. Kri na blatu je sveža, opazijo jo tudi na toaletnem papirju. Huda bolečina v zadnjiku (kot da bi jih rezal z nožem) traja navadno še več ur po odvajanju. Pri pregledu običajno odkrijemo povdarjeno kožno gubo, za katero bolniki menijo , da je hemoroid. Pri iztipanju črevesa je v predelu razpoke bolečina zelo izrazita. Pogosto je prisoten tudi krč mišice zapiralke in preiskave ne nadaljujemo.
Osnova za uspeh zdravljenja je redno odvajanje mehkega blata. Le to se lažje stisne v zadnjikovem kanalu in ne povzroča prevelikega pritiska na rano. Proti bolečinam pomagamo z mazilom, ki je lokalni anestetik, svetujemo pa tudi masažo zadnjikovega kanala z naravnimi mazili (s kazalcem prodremo v zadnijikov kanal in masiramo 10 minut 2-3 krat dnevno). Z masažo odstranimo umazanijo, ki se nabira v razpoki in pospešimo prekrvavitev. Zmanjša se tudi krč zapiralke, preprečimo pa tudi prehitro zlepljenje rane (razpoke). Razpoka mora počasi zarasti z robov, saj se le tako razvije zrela brazgotina, ki ne poči ob morebitnem prehajanju tršega blata. Namesto masaže s kazalcem lahko uporabljamo tudi dilatatorje, t.i. analne čepe. Z različno velikimi analnimi čepi postopoma privajamo zadnje črevo na normalno debelino blata. Opisano zdravljenje traja več tednov, z uporabo analnih čepov pa je potrebno nadaljevati še vsaj mesec dni po popolnem izboljšanju. Le tako se bo sluznica zarastla in utrdila. Kadar kljub konzervativnemu zdravljenju razpoka v zadnjiku ne zaceli, je potrebna operacija (prerežemo del mišice zapiralke in s tem krč popusti).
Kronična razpoka
1 – stražar (otečena kožna guba)
2 – kronična razpoka
Srbež zadnjika
Najpogostejši vzrok za krvavitev z močno bolečino ob odvajanju je razpoka sluznice zadnjika. Razpoka nastane predvsem pri ljudeh, ki neredno odvajajo zasušeno in trdo blato, ob napenjanju pa sluznica zadnjika poči. Kri na blatu je sveža, opazijo jo tudi na toaletnem papirju. Huda bolečina v zadnjiku (kot da bi jih rezal z nožem) traja navadno še več ur po odvajanju. Pri pregledu običajno odkrijemo povdarjeno kožno gubo, za katero bolniki menijo , da je hemoroid. Pri iztipanju črevesa je v predelu razpoke bolečina zelo izrazita. Pogosto je prisoten tudi krč mišice zapiralke in preiskave ne nadaljujemo.
Osnova za uspeh zdravljenja je redno odvajanje mehkega blata. Le to se lažje stisne v zadnjikovem kanalu in ne povzroča prevelikega pritiska na rano. Proti bolečinam pomagamo z mazilom, ki je lokalni anestetik, svetujemo pa tudi masažo zadnjikovega kanala z naravnimi mazili (s kazalcem prodremo v zadnijikov kanal in masiramo 10 minut 2-3 krat dnevno). Z masažo odstranimo umazanijo, ki se nabira v razpoki in pospešimo prekrvavitev. Zmanjša se tudi krč zapiralke, preprečimo pa tudi prehitro zlepljenje rane (razpoke). Razpoka mora počasi zarasti z robov, saj se le tako razvije zrela brazgotina, ki ne poči ob morebitnem prehajanju tršega blata. Namesto masaže s kazalcem lahko uporabljamo tudi dilatatorje, t.i. analne čepe. Z različno velikimi analnimi čepi postopoma privajamo zadnje črevo na normalno debelino blata. Opisano zdravljenje traja več tednov, z uporabo analnih čepov pa je potrebno nadaljevati še vsaj mesec dni po popolnem izboljšanju. Le tako se bo sluznica zarastla in utrdila. Kadar kljub konzervativnemu zdravljenju razpoka v zadnjiku ne zaceli, je potrebna operacija (prerežemo del mišice zapiralke in s tem krč popusti).
Abscesi, fistule
Zelo boleča oteklina z rdečino kože je ognojek – absces, ki je posledica hudega vnetja ob zadnjiku. Nujno je operativno zdravljenje, saj antibiotično zdravljenje ni učinkovito. Potrebna je radikalna operacija, saj se sicer vnetje ponavlja. Ostane lahko fistula – gnojni kanal, ki je povezan z zadajšnim črevesom, pogosto pa se tudi odpira ob koži zadnjika, kjer se cedi gnoj. Zdravljenje fistul je zahtevno, še posebej, če se fistulni kanal odpira nad mišico zapiralko.
Vnetna obolenja zadnjika
Glavna težava bolnikov z vnetnim obolenjem črevesja so hude driske blata pomešanega s krvavo sluzjo. Bolniki so pogosto shujšani, slabokrvni in izčrpani. Potrebno je narediti pregled celotnega širokega črevesja pri katerem najdemo različno izražene vnetne spremembe v danki in/ali globje v širokem črevesju. Za histološki pregled odvzamemo majhne vzorce vnetnih sprememb. Patolog na podlagi odvzetega vzorca postavi diagnozo. Glavni vnetni bolezni sta ulcerozni kolitis in Crohnova bolezen, redkeje gre za indeterminirani kolitis. Ne glede na obliko vnetne bolezni je zdravljenje v začetku enako, z zdravili zaviramo premočno imunsko reakcijo črevesne sluznice na škodljive vplive.
Vnetje pri ulceroznem kolitisu praviloma najprej zajame sluznico danke, lahko pa je prizadeto celotno široko črevo. Bolnike je potrebno skrbno zdraviti in naročati na kontrolne preglede, saj lahko nezdravljeno vnetje čez leta privede do rakastih sprememb. Crohnova bolezen se lahko pojavi kjerkoli v predelu prebavnega trakta (od ust do zadnjika). Z zdravili in dieto zaviramo širjenje vnetja in trdovratne zaplete (ognojke in fistule). Kljub pravilnemu zdravljenju z zdravili je pri vnetnih obolenjih občasno potrebno tudi kirurško zdravljenje.
Polipi danke in širokega črevesa
Ponavljajoča se kri v blatu lahko izvira iz krvavečega polipa. Višje v črevesju je polip temnejša je kri, saj se kri na poti do zadnjika že delno razgradi in pomeša z blatom. Polipi so različno veliki izrastki, pojavljajo se posamezno ali v večjem številu. Vsak polip, ki ga najdemo pri rektoskopiji ali koloskopiji je potrebno odstraniti, saj se nekatere vrste polipov čez več let rakasto spremenijo. Polipi so praviloma dovolj majhni, da jih lahko odžgemo med samo preiskavo (rektoskopija, koloskopija) in operacija ni potrebna. Ker se lahko pojavljajo novi polipi je potrebno bolnike redno naročati na koloskopske preglede (na 2 do 3 leta). Priporočamo, da tudi drugi člani bolnikove družine (starši, bratje, sestre, otroci) najkasneje po 40 letu starosti preventivno opravijo koloskopijo, saj obstaja dedna nagnjenost za pojav polipov.
Posebna oblika bolezni je družinska polipoza širokega črevesa, kjer so polipi na gosto posejani po širokem črevesu. Pri tej obliki bolezni je potrebno preventivno odstraniti celotno široko črevo, najkasneje do 25 .- 30 leta starosti, saj se sicer razvije rak širokega črevesa. Družinski člani bolnika z družinsko polipozo morajo biti redno koloskopirani že v najstniškem obdobju, saj gre za avtosomno dominantno dedovanje.
Rak danke in širokega črevesa
Vzrok za krvavitev na blato je lahko tudi rak danke in širokega črevesa. Rak se vedno prične najprej kot majhna sprememba, razvije se kot rak že v začetku ali pa s spremembo nerakastih polipov. Zgodnji znaki bolezni so občasne krvavitve, lahko tudi občutek tiščanja na blato. Nekateri bolniki navajajo spremembo v ritmu odvajanja, izmenjujejo se driske z zaprtjem, opažajo, da je blato ožje kot je bilo. Lahko pride tudi do slabokrvnosti. Zato ker se za krvavitvijo na blato lahko skriva tudi rakava bolezen je nujno potrebno raziskati vzrok in mesto krvavitve. Zgodnje odkritje raka pomembno vpliva na uspeh zdravljenja pa tudi na obseg in vrsto operacije. Po odstranitvi tumorja sešijemo črevo in če je le mogoče črevo izpeljemo na naravnem mestu. Včasih pa je potrebna amputacija zadnjika in izpeljava črevesa na trebuh (naredimo stomo).
Bolniki z rakavo boleznijo se za pregled odločajo v povprečju s polletno zamudo, čeprav jih je kri v blatu (rdeče lise v blatu ali črno blato) večinoma že prej opozarjala na bolezen. Tudi pri svojcih bolnika s polipi ali rakom širokega črevesa svetujemo preventivni pregled (koloskopija), saj pri njih obstaja nekoliko večja verjetnost za pojav obolenja. Uspešno operirane bolnike moramo koloskopsko kontrolirati, saj se v preostalem širokem črevesu lahko pojavijo novi polipi, ki se čez leta rakasto spremenijo.
Rak zadnjega črevesja (pogled skozi rektoskop)
Kožna oblika raka zadnjika
Rak zadnjikovega kanala (po operativni odstranitvi)
Izpadanje črevesa – prolaps
O prolapsu govorimo kadar se zadnje črevo narine v zadnjik, zaradi zažetja mišice zapiralke pa vkleščeno črevo oteče. Praviloma je vzrok izpadanja črevesja nepravilna uporaba mišic in napenjanje ob zaprtju. Zaradi dolgotrajnega izpadanja črevesja lahko pride do poškodbe in raztegnitve mišice zapiralke, kar pripelje do uhajanja blata. Praviloma je potrebno operativno zdravljenje.
Analne bradavice – kondilomi
Analnogenitalne bradavice – kondilomi (condylomata acuminata) so izrastki, ki se pojavijo v okolici zadnjika, v zadnjikovem kanalu, na glavici moškega spolnega uda, na mošnji, notranji strani stegen, na sramnih ustnicah, v nožnici, na materničnem vratu, redkeje v ustni votlini, žrelu ali na glasilkah.
Povzročajo jih humani papiloma virusi (HPV). Virusi, ki povzročajo kondilome, so drugačni kot tisti, ki povzročajo bradavice na drugih predelih kože. Te bradavice so mehkejše in bolj gladke kot bradavice drugje po telesu. Glavni način prenosa okužbe so spolni stiki (analni, vaginalni, oralni). Moškim in ženskam, ki prakticirajo analne spolne odnose priporočamo občasne preventivne preglede zadnjikovega kanala, saj se lahko kondilomi pojavijo tudi izključno v zadnjikovem kanalu in dolgo časa ne povzročajo težav. Redkeje je prenos mogoč preko brisač, obleke, spolnih objektov okuženega ali celo pri porodu. Približno polovica spolno aktivnih ljudi naj bi bila nosilec vsaj enega od številnih tipov humanega papiloma virusa, vendar se kondilomi pojavijo le pri nekaj odstotkih okuženih.
Od okužbe do pojava kondilomov lahko mine nekaj tednov ali pa leto in več. Večje število spolnih partnerjev, kajenje in okuženost z drugimi SPO povečuje tveganje za okužbo, vendar večina okužb s HPV ne povzroča težav in mine sama od sebe. Kondilome je potrebno odstraniti, saj se lahko nekatere redke oblike tudi maligno (rakavo) spremenijo. Rak materničnega vratu, rak zadnjikovega kanala, rak žrela, rak penisa in nožnice so zelo redke komplikacije okužbe z nekaterimi tipi HPV. V kolikor se kondilomi pojavijo v okolici zadnjika je nujen tudi pregled zadnjikovega kanala, pri ženski pa tudi nožnice in materničnega vratu. Vedno je potrebno pregledati tudi partnerja. Ob prisotnosti kondilomov v zadnjikovem kanalu se priporoča tudi testiranje na prisotnost virusa HIV. Znano je namreč, da se pri ljudeh z zmanjšanim oz. okvarjenim imunskim sistemom kondilomi mnogo pogosteje pojavljajo in tudi zdravljenje je dolgotrajnejše in težavnejše. HIV pozitivnim bolnikom in osebam po presaditvi organa (transplantaciji) priporočamo preventivni proktološki pregled (pregled zadnjika in danke) vsako leto. Moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi priporočamo preventivni pregled zadnjika in danke na 2-3 leta, v primeru težav z zadnjikom (srbež, krvavitev, driska,….) pa je proktološki pregled nujen. Nezdravljeni intraanalni kondilomi (kondilomi v zadnjikovem kanalu) bistveno povečajo možnost okužbe s HIV in drugimi SPO, saj je krhko kondilomsko tkivo zelo občutljivo na trenje in krvavitev ob tem prej pravilo kot izjema. Lahko pa so kondilomi v zadnjikovem kanalu tudi popolnoma asimptomatski (ne povzročajo težav ali krvavitev). Priporočamo tudi testiranje na morebitno okužbo s povzročiteljem sifilisa, hepatitisa B itd.. Kondilomi podobni tistim, ki jih povzroča HPV namreč lahko opazimo tudi pri okužbi s povzročiteljem sifilisa.
Zdravljenje je usmerjeno v odstranjevanje sprememb, ki jih ti virusi povzročajo in spodbujanje odpornosti okužene osebe. Večje kondilome odstranjujemo kirurško, manjše posamične pa lahko zamrznemo s tekočim dušikom. Po odstranitvi so potrebne še večmesečne kontrole zaradi visokega odstotka ponovitve obolenja. Poslužujemo se tudi mazila imiquimod (Aldara), ki kot imunomodulator spodbuja lokalno odpornost organizma in zmanjšuje možnost ponovitve obolenja po odstranitvi kondilomov. Ker je zdravljenje dolgotrajno in težavno je še toliko pomembneje, da poskusimo zmanjšati možnost okužbe ter prenos na partnerja in da ob prvih znakih obiščemo specialista. Možno je tudi ceplenje proti 4 najpogostejšim tipom humanega papiloma virusa. Kondom ne preprečuje okužbe z HPV v vseh primerih, zmanjšuje pa njeno verjetnost. HPV se namreč ne nahaja v spermi temveč v koži anogenitalnega področja (npr. tudi na koži mošnje, ki ni pokrita s kondomom,….).
