Znižane vrednosti albumina so povezane z boleznimi jeter, odzivom akutne faze ali kroničnim vnetjem.

Albumin je prosti protein, ki predstavlja 55-65% vseh plazemskih proteinov. Sintetizira se v jetrih. V plazmi ohranja primeren tlak, vpleten je v transport in shranjevanje različnih ligandov in je vir endogenih aminokislin. Albumin veže in raztaplja različne molekule kot so bilirubin, kalcij in dolgoverižne maščobne kisline. Zmožen je vezave toksičnih težkih kovin in različnih zdravil, zato imajo nižje koncentracije albumina v krvi vpliv na presnovo zdravil.

Pri nizki koncentraciji albumina v krvi se zniža ozmotski tlak plazme, zaradi česar začne prehajati voda iz kapilar v tkivo in povzroči nastanek edema.

Zvišane vrednosti albumina so lahko posledica: močne dehidracije

Znižane vrednosti albumina so lahko posledica: bolezni jeter, resnih opeklin in drugih poškodb tkiv, vnetja, slabe absorbcije aminokislin, proteinurije ali izgubljanja proteinov preko blata.

Referenčne vrednosti (g/L): 35 – 50

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

α-fetoprotein (AFP) glikoprotein, ki ga najdemo v rumenjakovi vrečki, nediferenciranih jetrnih celicah in prebavnem traktu zarodka. Med nosečnostjo AFP prehaja v materino kri. Pri nosečnicah so zato vrednosti AFP povišane in odvisne od časa trajanja nosečnosti. Močno povečane koncentracije AFP pri nosečnicah so lahko indikatorji za večje število plodov ali različne anomalije ploda (spina bifida, anencefalija, atrezija požiralnika). Merjenje koncentracije AFP se skupaj z drugimi testi (hCG in nekonjugiran estriol) uporablja kot presejalni test za določanje Downovega sindroma med nosečnostjo.

Pri odraslih zdravih osebah je AFP prisoten v krvi v izredno majhnih količinah. Povišane vrednosti AFP imajo bolniki z akutnim virusnim hepatitisom, cirozo jeter, obstruktivnim ikterusom ter rakom trebušne slinavke, pljuč in želodca. Koncentracije AFP se izrazito povišajo pri jetrnem (hepatocelularnem) karcinomu in neseminomskih germinalnih tumorjih testisov.

Zvišane vrednosti AFP so posledica: jetrnega karcinoma, neseminomskih germinalnih tumorjev, gastrointestinalnih tumorjev (trebušna slinavka, želodec, široko črevo), nemalignih bolezni (virusni hepatitis, ciroza jeter, obstruktivni ikterus) ali multiple nosečnosti.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 7.29

Preiskava se največkrat uporablja za ugotavljanje bolezni jeter ali kosti.

Alkalna fosfataza je encim, ki se v največji količini nahaja v jetrih in kosteh. Poleg tega jo najdemo še v črevesju, placenti, ledvicah, pljučnih alveolah in nekaterih drugih celicah.

Zvišane vrednosti ALP so lahko posledica: obstruktivne zlatenice, bolezni skeletnega sistema, hiperparatireoidizma, rahitisa in mehčanja kosti, zlomov, malignih tumorjev, pospešene rasti pri otrocih ali nosečnosti (fiziološko zaradi placentarne ALP).

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 2.15 ; Ženske: < 1.74

Preiskava alanin transaminaza se največkrat uporablja za ugotavljanje motenj v delovanju jeter.

Največ tega encima je v jetrih, najdemo pa ga tudi v ledvicah, srcu, skeletnih mišicah, pankreasu, vranici in pljučih. Nahaja se v citoplazmi celic.

Zvišane vrednosti ALT so lahko posledica: miokardnega infarkta, bolezni jeter (virusni in toksični hepatitis, ciroza, tumorji), mišične distrofije, poškodb notranjih organov, poškodb jetrnega parenhima ali uživanja alkohola in nekaterih zdravil.

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 0.74 ; Ženske: < 0.56

AMH (anti Müllerjev hormon) je vpleten v regulacijo rasti tkiv in njihovo diferenciacijo.

Pri moških se AMH izloča iz Sertolijevih celic v modih. V embrionalnem razvoju je ta hormon pomemben za nazadovanje Müllerjeve cevi in normalni razvoj moškega reproduktivnega trakta. Izločanje AMH iz Sertolijevih celic se začne z embriogenezo. Iz testisov se izloča vse do pubertete, po puberteti pa se vrednosti postopoma nižajo.

Pri ženskah AMH igra pomembno vlogo pri rasti in razvoju jajčnih foliklov v jajčnikih. Ob rojstvu so vrednosti AMH komaj zaznavne, najvišje vrednosti dosežejo po puberteti in se postopno znižujejo z leti. V času menopavze vrednosti AMH ne zaznamo več.

Določanje AMH je pomembno pri: oceni zaloge jajčec (ocena plodnosti), napovedovanju odziva na kontrolirano ovarijsko stimulacijo, diagnosticiranju motenj spolnega razvoja pri otrocih, spremljanju tumorja jajčnikov, diagnozi policističnih jajčnikov in napovedovanju nastopa menopavze.

Najpogosteje se uporablja se za odkrivanje bolezni trebušne slinavke in žleze slinavke.

Je prebavni encim, ki ga v največji meri izločata omenjeni žlezi. Skoraj vsa se izloči v prebavni trakt, približno polovica pa se je ponovno absorbira.

Zvišane vrednosti α-amilaze so lahko posledica: bolezni trebušne slinavke (akutni in kronični pakreatitis), odpovedi ledvic, tumorjev na pljučih in jajčnikih, vnetju pljuč, bolezni žlez slinavk, diabetične ketoacidoze, poškodbe možganov ali makroamilazemije.

Referenčne vrednosti (µkat/L): < 1.67

Preiskava se v kombinaciji z anti TPO uporablja pri diagnostiki ščitničnih obolenj, še posebej hipotiroidizma.

Anti TG je eno izmed ščitničnih protiteles in deluje proti tiroglobulinu (TG) –  glikoproteinu, ki v svoji molekuli vsebuje ščitnične hormone. Ščitnična protitelesa povzročijo vnetno reakcijo v ščitničnem tkivu in s tem nastanek avtoimunih bolezni ščitnice. Poleg anti TG so lahko prisotna še protitelesa proti tiroidni peroksidazi (anti TPO), in proti receptorju za TSH (TSI). Med avtoimunimi boleznimi ščitnice sta najpogostejši bazedovka (Gravesova bolezen) in Hashimotov tiroiditis, možne pa so tudi druge bolezni oz. avtoimuna stanja.

V večini primerov Hashimotovega tiroiditisa, primarnega miksedema in Gravesove bolezni so anti TG protitelesa prisotna v kombinaciji z anti TPO protitelesi. Za razliko od anti TPO protiteles, protitelesa proti tiroglobulinu niso patogena, ampak so zgolj indikatorji bolezni.

Zvišane vrednosti anti TG zaznamo pri: avtoimunih bolezni ščitnice (Hashimotov tiroiditis, Gravesova bolezen), drugih avtoimunih boleznih (revmatoidni artritis, perniciozna anemija, diabetes tipa 1), raku ščitnice (v 30 – 60 %) ali asimptomatski starejši populaciji ljudi (blago zvišanje).

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 4.11

Preiskava se v kombinaciji z anti TG uporablja pri diagnostiki ščitničnih obolenj, še posebej hipotiroidizma.

Anti TPO je eno izmed ščitničnih protiteles in deluje proti tiroidni peroksidazi (TPO) –  encimu, ki sodeluje pri jodiranju tirozina v T3 in T4. Ščitnična protitelesa povzročijo vnetno reakcijo v ščitničnem tkivu in s tem nastanek avtoimunih bolezni ščitnice. Poleg anti TPO so lahko prisotna še protitelesa proti tiroglobulinu (anti TG), in proti receptorju za TSH (TSI). Med avtoimunimi boleznimi ščitnice sta najpogostejši bazedovka (Gravesova bolezen) in Hashimotov tiroiditis, možne pa so tudi druge bolezni oz. avtoimuna stanja.

V večini primerov Hashimotovega tiroiditisa, primarnega miksedema in Gravesove bolezni so anti TPO protitelesa prisotna v kombinaciji z anti TG protitelesi. Za razliko od anti TG protiteles so anti TPO protitelesa patogena in povzročijo destruktivno avtoimuno bolezen ščitnice.

Anti TPO protitelesa lahko dokažemo v večini primerov tiroiditisa , ki nastane po porodu. Prisotnost protiteles v zgodnji nosečnosti je povezana z visokim tveganjem asimptomatskega poporodnega hipotiroidizma.

Zvišane vrednosti anti TPO zaznamo pri: avtoimunih bolezni ščitnice (Hashimotov tiroiditis, Gravesova bolezen), drugih avtoimunih boleznih (revmatoidni artritis, perniciozna anemija, diabetes tipa 1) ali asimptomatski starejši populaciji ljudi (blago zvišanje).

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 5.61

Aktivirani parcialni tromboplastinski čas (APTČ) je presejalna preiskava za merjenje notranje koagulacijske poti. Uporabna je pri odkrivanju hemofilije A in B ter von Willebrandove bolezni, kjer gre za pomembno zmanjšanje aktivnosti FVIII oziroma FIX.

Podaljšan APTČ zaznamo pri: pomanjkanju faktorjev FVIII, FIV, kontaktnih faktorjev in vWF, prisotnosti lupusnih antikoagulantov, hemofiliji, zdravljenju z nefrakcioniranim heparinom.

Referenčne vrednosti APTČ: 29.0 – 40.2 s

Preiskava aspartat aminotransferaza se največkrat uporablja za ugotavljanje bolezni jeter ali žolčnika.

Encim AST se v največji meri nahaja v srčni mišici, najdemo pa ga tudi v možganih, jetrih, želodčnem epitelu, maščobnem tkivu, skeletnih mišicah in ledvicah, zato njegova vrednost ni nujno povezana samo z dogajanjem v jetrih.

Klinično pomembne so samo zvišane vrednosti AST, ki so lahko posledica: miokardnega infarkta, bolezni jeter (virusni in toksični hepatitis, ciroza, tumorji), mišične distrofije, poškodb notranjih organov, akutnega pankreatitisa, pljučne embolije ali uživanja alkohola in nekaterih zdravil.

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 0.58 ; Ženske: < 0.52

Merjenje koncentracije humanega horionskega gonadotropina omogoča določitev nosečnosti že en teden po oploditvi, saj nastaja v placenti med nosečnostjo. V prvih treh mesecih nosečnosti koncentracija hormona narašča, nato pa začne padati. Previsoke vrednosti lahko pomenijo večplodno nosečnost, prenizke pa splav ali intrauterino smrt. Skupaj z nekaterimi drugimi parametri se uporablja za odkrivanje trisomije 21 pri zarodku.

Zvišane vrednosti beta hCG so posledica nosečnosti.

Ta preiskava je namenjena izključno za ugotavljanje zgodnje nosečnosti.

Referenčne vrednosti (IU/L): < 5.0: negativno (nosečnost je izključena) ; 5.0 – 25.0 mejno (nosečnost je možna, potrebna je ponovitev testa čez nekaj dni) ; > 25.0: pozitivno (nosečnost je potrjena)

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Humani horionski gonadotropin nastaja v placenti med nosečnostjo. Povišane koncentracije hCG, ki niso povezane z nosečnostjo, najdemo pri pacientih s tumorji mod, ovarijev, mehurja, trebušne slinavke, želodca, pljuč in jeter.

Zvišane vrednosti hCG so posledica: nosečnosti ali tumorjev mod in ovarijev.

Referenčne vrednosti (IU/L): Moški < 2.0 ; Ženske: <7.0

Preiskava se največkrat uporablja ob sumu na povečano razgradnjo rdečih krvničk ali bolezni jeter.

Bilirubin nastaja iz hemoglobina pri razgradnji rdečih krvničk. Celokupni bilirubin je seštevek direktnega in indirektnega bilirubina.

Zvišane vrednosti celokupnega bilirubina so lahko posledica: zlatenice, hemolize (kot bolezenskega stanja – razgradnja hemoglobina), napak v mehanizmu konjugacije v hepatocitih, bolezni jeter (ciroza, tumorji, metastaze), virusnega hepatitisa, uremije ali hiperbilirubinskega sindroma.

Referenčne vrednosti (µmol/L): < 20,5

Pri zlatenici določanje vrednosti celokupnega in direktnega bilirubina pomaga razlikovati ali gre za bolezen jeter ali so vzroki izven jeter.

Direktni bilirubin nastaja iz indirektnega s konjugacijo v jetrih.

Zvišane vrednosti direktnega bilirubina so lahko posledica: zlatenice, hemolitične anemije, bolezni jeter (ciroza, tumorji, zamaščena jetra) ali akutnega ali kroničnega virusnega hepatitisa.

Referenčne vrednosti (µmol/L): < 8,6

Otroška podančica (Enterobius vermicularis) je najpogostejši povzročitelj parazitske črevesne bolezni pri otrocih. Podančice so do 1 cm dolge gliste, ki živijo v spodnjem delu tankega črevesa in v debelem črevesu. Oplojena samica navadno ponoči med spanjem potuje skozi zadnjik v toplo in vlažno kožo perianalnih gub, kjer izleže jajčeca. Jajčeca so ovalna, brezbarvna, dolga 50 do 60 µm in široka 20 do 30 µm. S prostim očesom niso vidna, jih pa lahko dokažemo s pomočjo perianalnega brisa, ki ga pregledamo pod mikroskopom.

Odvzem vzorca: perianalni bris odvzamemo s prozornim lepilnim trakom tako, da z njim odtisnemo predel zadnjika in presredka (zjutraj pred iztrebljanjem in umivanjem) ter odvzeti bris brezhibno nalepimo na objektno stekelce. Vzorec mora biti označen z imenom in priimkom, datumom rojstva ter datumom odvzema vzorca. Celofanski trak se pregleda pod mikroskopom.

Orientacijske referenčne vrednosti: 0 (jajčeca niso prisotna)

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Ca (karcinomski antigen) 125 je pri odraslih prisoten v sluznici materničnega vratu in pljučnem parenhimu, ne nastaja pa v zdravem tkivu jajčnikov.

Je relativno nespecifičen tumorski marker. Njegovo vrednost določamo pri sumu na karcinom jajčnikov (ovarijev) ter pri spremljanju terapije in poteka bolezni. Visoke koncentracije označujejo napredovano bolezen, slabo prognozo in slab odziv na terapijo. Vrednosti so zvišane tudi pri karcinomu materničnega vratu, endometrija, prebavnega trakta, pljuč in dojk. Uporabljamo ga kot dodatni marker pri karcinomu trebušne slinavke (poleg Ca 19-9 in CEA). Zvišane vrednosti opazimo tudi pri benignih boleznih, kot so ciroza jeter, hepatitis, endometrioza, ciste na jajčnikih, pri nosečnicah in tudi med menstruacijo.

Zvišane vrednosti Ca 125 zaznamo pri: karcinomu jajčnikov, karcinomu materničnega vratu, jeter, endometrija, prebavnega trakta, pljuč in dojk, karcinomu trebušne slinavke, benignih boleznih ali nosečnosti in menstruaciji.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 35

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Ca (karcinomski antigen) 15-3 nastaja v sekretornem epiteliju dojk, pljuč, gastrointestinalnih organov in maternice, pogost pa je tudi v izločkih zdravih odraslih ljudi. Zvišana koncentracija Ca 15-3 v serumu se pojavi pri 70 % bolnic z metastazirajočim karcinomom dojke, pri omejenem (lokalnem) karcinomu pa pri 40 % bolnic. Zvišano vrednost najdemo tudi pri karcinomu jajčnikov, bronhijev, trebušne slinavke, pa tudi pri benignih boleznih, kot so jetrna ciroza, hepatitis, avtoimunske bolezni in bolezni jajčnikov ter prsi.

Ca 15-3 ni specifičen označevalec ne za organ in ne za vrsto tumorja. Kljub temu v kombinaciji z drugimi klinično diagnostičnimi postopki pripomore k zgodnjemu odkrivanju raka na dojkah. Pomaga tudi pri spremljanju odziva na zdravljenje raka, saj vrednosti sovpadajo z napredovanjem bolezni oziroma regresijo raka.

Zvišane vrednosti Ca 15-3 zaznamo pri: raku dojke, raku jajčnikov, pljuč in prebavil, benignih boleznih dojk, jajčnikov in pljuč, akutnem hepatitisu in cirozi jeter ter redko tudi pri nosečnosti.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 25

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Ca (karcinomski antigen) 19-9 lahko najdemo pri zdravih odraslih ljudeh v semenski tekočini, želodčni tekočini, amnijski tekočini ter izločkih trebušne slinavke in dvanajstnika. V diagnostične namene ga je zato smiselno določati le v serumu ali plazmi, kjer so koncentracije povišane samo v primeru bolezenskih sprememb.

Visoke vrednosti so značilne za pankreasni (trebušna slinavka), kolorektalni (črevo in danka), želodčni in jetrni karcinom. Uporablja se tudi za ločevanje malignih in benignih obolenj pankreasa. Pri benignih obolenjih kot so ciroza jeter, hepatitis ter akutni in kronični pankreatitis so vrednosti samo zmerno povišane. Pri benignih boleznih vrednosti le redko narastejo za več kot 3x. Vrednosti so povišane tudi pri cistični fibrozi in metastazah.

Določanje Ca 19-9 se v kombinaciji z drugimi metodami uporablja za spremljanje bolnikov z gastrointestinalnimi karcinomi. Naraščajoče vrednosti so povezane s progresivno maligno boleznijo in slabim terapevtskim odzivom, medtem ko so padajoče vrednosti pokazatelj dobre prognoze in dobrega odziva na zdravljenje.

Zvišane vrednosti Ca 19-9 zaznamo pri: karcinomu trebušne slinavke, žolčnika in žolčnih izvodil, želodca, širokega črevesa, danke in jeter, metastazah, benignih obolenjih (ciroza jeter, hepatitis, akutni in kronični pankreatitis) ali akutni fazi cistične fibroze pljuč.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 37.0

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

CEA (karcinoembrionalni antigen) v času embrionalnega razvoja nastaja v prebavnem traktu in pankreasu. Po rojstvu vrednosti hitro padejo. V manjši količini je prisoten tudi v nekaterih normalnih tkivih odraslih ljudi, kot sta črevesna sluznica in rebrna mrena.

Pri malignih obolenjih vrednosti CEA porastejo. Koncentracija CEA je pomembna za prognozo in spremljanje terapije ter poteka kolorektalnega (črevo in danka), želodčnega, prostatičnega, pankreasnega (treb. slinavka) in bronhialnega karcinoma ter karcinoma dojk in jajčnikov. Kot presejalni test ni uporaben, saj ni specifičen niti za vrsto tumorja niti za določen organ.

Vrednosti so lahko zmerno zvišane tudi pri benignih boleznih (ciroza jeter, pankreatitis, bronhitis ter vnetna obolenja pljuč in prebavnega trakta). Na koncentracijo vplivajo kajenje (višja pri kadilcih), starost (višja pri starejših) in spol (višja pri moških).

Normalne vrednosti CEA ne izključujejo možne prisotnosti malignega obolenja.

Zvišane vrednosti CEA zaznamo pri: različnih karcinomih, različnih benignih boleznih ali pri kadilcih.

Referenčne vrednosti (µg/L): < 5.0

CRP se običajno določa za odkrivanje sistemskih vnetnih procesov, vrednotenje zdravljenja bakterijskih infekcij z antibiotiki, odkrivanje intrauterinih infekcij, razlikovanje med aktivnimi in neaktivnimi oblikami bolezni s hkratnimi infekcijami, nadzorovanje zdravljenja revmatičnih obolenj, določanje prisotnosti postoperativnih zapletov v zgodnji fazi, ločevanje med infekcijo in zavrnitvijo kostnega mozga pri transplantaciji in nekatera druga stanja.

Njegova koncentracija se med vnetnimi procesi hitro poviša in nakazuje resnost okužbe.

Je protein akutne faze nespecifične imunske obrambe. Zavira vnetno aktivnost in tako preprečuje večje poškodbe tkiva.

Zvišane vrednosti CRP (C-reaktivni protein) so lahko posledica: akutnih bakterijskih in virusnih infekcij ter infekcij s paraziti, revmatskih obolenj, sindroma amnijske infekcije, pankreatitisa, kolagenoze, neoplastične proliferacije, operacije ali miokardnega infarkta.

Referenčne vrednosti (mg/L): < 5

C-reaktivni protein visoko občutljiv (hs CRP) se izloča v akutni fazi vnetnih reakcij. Njegova koncentracija se hitro poviša med vnetnimi procesi. Visoko občutljiv CRP (hs CRP) se uporablja za diagnozo zastrupitve pri novorojenčkih in pri odkrivanju začetnega vnetja ateroskleroze.

Meritev hs CRP se izvaja dvakrat, priporočeno v dveh tednih razmika, na tešče. Preiskovancev, ki prebolevajo aktivno okužbo, imajo znake sistemskih vnetnih bolezni ali so poškodovani, se ne testira. Če je vrednost hs CRP večja od 10 mg/L, se analiza ponovi, pri preiskovancu pa se izključi možnost okužbe ali vnetja.

Zvišane vrednosti hs CRP so posledica: kardiovaskularne bolezni, akutnih bakterijskih in virusnih infekcij ter infekcij s paraziti, revmatskih obolenj, sindroma amnijske infekcije, pankreatitisa, kolagenoze, neoplastične proliferacije, operacije, miokardnega infarkta, kajenja, jemanje hormonskih nadomestil, povečane telesne teže.

Referenčne vrednosti (mg/L): < 1,0

D-dimer je mali beljakovinski razgradni delec fibrina v krvi, ki je prisoten po fibrinolizi. Gre za  preiskavo, ki nam pomaga izključiti stanja, pri katerih nastajajo krvni strdki. Zvišane vrednosti D-dimera prisotnosti krvnih strdkov ne potrdijo, saj je koncentracija D-dimera zvišana tudi pri številnih drugih stanjih.

Zvišane vrednosti D-dimera so lahko posledica globoke venske tromboze, pljučne embolije, diseminirane intravaskularne koagulacije, akutnega vnetja, bolezni srca, pljuč ali jeter, poškodbe, otekline, okužbe, karcinoma, krvavitve, hematoma, operacije ali pa nosečnosti.

Referenčne vrednosti (µg/L): < 475

DHEA-S je dober pokazatelj sinteze androgenov v nadledvični žlezi, saj je njegova koncentracija v serumu visoka in stabilna.

DHEA-S je steroidni hormon, iz katerega nastajajo aktivni androgeni (moški spolni hormoni) kot sta androstendion in testosteron. Serumske koncentracije hormona upadajo z leti. Vrednosti so lahko rahlo povišane pri pacientkah s policističnimi jajčniki.

Zvišane vrednosti DHEA-S zaznamo pri: hirzutizmu (prekomerna poraščenost pri ženskah) in virilizmu (sekundarni moški spolni znaki, izraženi pri ženskah), tumorjih skorje nadledvične žleze ali kongenitalni adrenalni hiperplaziji.

Referenčne vrednosti (μmol/L):

Ženske: 11-14 let: 0.2 – 4.6 ; 15-19 let: 1.7 – 13.4 ; 20-24 let: 3.6 – 11.1 ; 25-34 let: 2.6 – 13.9 ; 35-44 let: 2.0 – 11.1 ; 45-54 let: 1.5 – 7.7 ; 55-64 let: 0.8 – 4.9 ; 65-74 let: 0.9 – 2.1 ; >75 let: /

Moški: 11-14 let: 0.5 – 6.6 ; 15-19 let: 12 – 10.4 ; 20-24 let: 6.5 – 14.6 ; 25-34 let: 4.6 – 16.1 ; 35-44 let: 3.8 – 13.1 ; 45-54 let: 3.7 – 12.1 ; 55-64 let: 1.3 – 9.8 ; 65-74 let: 6.2 – 7.7 ; >75 let: /

Diferencialna krvna slika (DKS) ovrednoti prisotnost posameznih vrst levkocitov in njihove morebitne spremembe. Levkocite delimo na limfocite, monocite in segmentirane granulocite. Končne razvojne stopnje granulocitov so nevtrofilci, eozinofilci in bazofilci.

Limfociti nastajajo v limfoidnih organih, kostnem mozgu in timusu. Limfociti s kratko življenjsko dobo (30 dni) nastajajo v primarnih in dozorevajo v perifernih limfoidnih organih. Limfociti z dolgo življenjsko dobo izhajajo iz kostnega mozga in timusa in živijo celo več let. Ne opravljajo fagocitoze, pač pa se pod vplivom antigenov spremenijo v celice, iz katere se razvijejo novi limfociti s specifičnimi lastnostmi.

Monociti so nezrele celice, ki po prehodu v tkiva dozorijo v makrofage. V kostnem mozgu se tvorijo dva do tri dni, v krvi pa ostanejo le en do dva dni. Kot makrofagi živijo v tkivih več mesecev ali celo let. Njihova glavna vloga je fagocitoza (absorpcija in uničenje patogenih mikroorganizmov).

Segmentirani granulociti imajo segmentirano jedro in so zadnje razvojne stopnje posameznih celičnih vrst granulocitov. Nastajajo v kostnem mozgu, od koder prehajajo v kri, od tam pa v tkiva, kjer opravljajo vlogo fagocitov (uničevalcev patogenih mikroorganizmov).

– Nevtrofilci: teh je v našem telesu največ in predstavljajo bistven del prirojene imunosti. Po nekaj urah kroženja po krvi se premaknejo v tkiva, kjer uničujejo in onemogočajo mikrobe (bakterije, glive in viruse), nekatere celice in odpadne snovi.

– Eozinofilci: največ se jih nahaja v koži ter sluznici respiratornega in prebavnega trakta. Tudi eozinofilci prehajajo iz krvi v tkiva, kjer uničujejo mikrobe. Njihova glavna vloga je obramba pred paraziti, ki vdrejo v tkiva, vključeni pa so tudi v alergijske reakcije.

– Bazofilci: so najmanj številni in jih je v krvi manj kot 1% vseh levkocitov. Po velikosti so manjši od eozinofilcev in nevtrofilcev. Imajo manjšo sposobnost uničevanja.

Zvišane vrednosti nekaterih ali vseh levkocitov so lahko posledica: splošnih bakterijskih okužb, malignih zasevkov v kosteh in bezgavkah, alergijske bolezni (zvišano število eozinofilcov), nosečnosti in poroda, hujših naporov ali kajenja.

Znižane vrednosti nekaterih ali vseh levkocitov so lahko posledica: poškodbe kostnega mozga zaradi hujše okužbe ali virusnih bolezni.

Orientacijske referenčne vrednosti za odrasle osebe:

Relativne vrednosti:

Nevtrofilci: 40 – 80 % ; 1.50 – 7.40 10⁹/L

Limfociti: 20 – 40 % ; 1.10 – 3.50 10⁹/L

Monociti: 2 -10 % ; 0.21 – 0.92 10⁹/L

Eozinofilci: 1 – 6 % ; 0.02 – 0.67 10⁹/L

Bazofilci: 0 – 2 % ; 0.00 – 0.13 10⁹/L

Estradiol se največkrat določa v nosečnosti, menopavzi ali pri oceni funkcionalnega stanja jajčnikov žensk, ki niso noseče. Spremljanje koncentracije je pomembno tudi pri oceni amenoreje, prezgodnje pubertete, nastopa menopavze in neplodnosti pri moških in ženskah. Spremljanje koncentracije estradiola je ključno pri oploditvi in vitro.

Estradiol je fiziološko najučinkovitejši estrogen. Skupaj z drugimi hormoni nadzoruje razvoj ženskih spolnih organov in sekundarnih spolnih znakov ter menstrualni cikel in nosečnost.

Pri ženskah se izloča pretežno iz jajčnih foliklov, v času nosečnosti pa tudi iz posteljice (do 10x več).  Nekaj ga nastaja v nadledvični žlezi, pri moških pa v testisih.

Estrogen se med menstrualnim ciklom izloča v dveh fazah. Prvih 6 do 7 dni menstrualnega cikla je koncentracija estradiola v serumu nizka in stalna. Nato počasi narašča in doseže maksimum prvi dan sproščanja LH. Po ovulaciji začne koncentracija upadati, nato pa se ponovno dvigne, ko nastane rumeno telesce. Sledi ponovni padec.

Zvišane vrednosti estradiola so posledica: nosečnosti, tumorjev jajčnikov in testisov ali hiperplazije nadledvične žleze.

Znižane vrednosti estradiola so posledica: slabega delovanja rumenega telesca in ovarijev ali menopavze.

Referenčne vrednosti (ng/L): Moški:  11 – 44 ; Ženske: folikularna faza: 21 – 251 ; ovulacijska faza: 38 – 649 ; lutealna faza: 21 – 312 ; postmenopavza: < 28

Feritin je protein, ki je pomemben za znotrajcelično shranjevanje železa in za detoksikacijo (npr. vezava prostih radikalov). Najdemo ga v jetrih, vranici in kostnem mozgu, srčni mišici, placenti in tumorskem tkivu. Določanje feritina pomaga pri diagnosticiranju pomanjkanja železa in hipokromnih anemijah. Zmanjšana vrednost feritina kaže na izčrpanje zalog železa, ki so potrebne za sintezo hemoglobina. Povišane vrednosti feritina kažejo na prekomerno kopičenje železa v telesu zaradi njegovega nepravilnega razporejanja.

Zvišane vrednosti feritina so posledica: kroničnih infekcij, tumorjev, jetrnih bolezni ali hemokromatoze.

Znižane vrednosti feritina so posledica: anemije zaradi pomanjkanja železa, akutne in kronične izgube krvi, nosečnosti ali nepravilnosti pri absorbciji železa.

Referenčne vrednosti (µg/L): Moški: 22 – 275 ; Ženske: 5 – 204

Največkrat se vsebnost folne kisline v krvi določa pri ugotavljanju vzrokov za anemije, pomanjkanju železa, med nosečnostjo in ob terapiji z antagonisti folne kisline. Pri ugotavljanju vzrokov za anemije se poleg določitve koncentracije folne kisline priporoča še določitev koncentracije vitamina B12.

Folna kislina je nujno potrebna za sintezo DNK, regeneracijo rdečih krvnih celic in normalen metabolizem. Skupaj z vitaminom B 12 sodeluje v procesu zorenja rdečih krvničk. V nosečnosti so potrebe po folni kislini povečane. Nezdravljeno pomanjkanje folne kisline lahko privede do megaloblastične anemije.

Glavna vzroka za pomanjkanje folne kisline v telesu sta premajhen vnos s hrano in slaba absorpcija zaradi različnih črevesnih bolezni. Pomanjkanje je lahko tudi posledica kroničnega alkoholizma, odvisnosti od drog ali starosti. Pomanjkanje folne kisline med nosečnostjo vodi v okvare živčnih kanalov pri zarodku.

Znižane vrednosti folne kisline zaznamo pri: prehranskih nepravilnostih, uživanju drog ali alkoholizmu.

Referenčne vrednosti (nmol/L): 7.0 – 46.4

Koncentracija fosfata se spremeni pri boleznih kosti, ledvic in ščitnice ter ob pomanjkanju ali zastrupitvi z vitaminom D.

V telesu se 88 % fosforja nahaja v kosteh v obliki kalcijevega fosfata.

Zvišane vrednosti fosfata so lahko posledica: zmanjšanega delovanja obščitnične žleze, zastrupitve z vitaminom D ali propadanja ledvic in zmanjšane filtracije fosfatov preko glomerulov.

Znižane vrednosti fosfata so lahko posledica: rahitisa, povečanega delovanja obščitnične žleze ali Fanconijevega sindroma.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 0.74 – 1.52

FSH (folikel stimulirajoči hormon) se določa pri zmanjšanem delovanju gonad, neplodnosti in motnjah menstrualnega cikla.

FSH in LH (luteinizirajoči hormon) spadata med gonadotropine. Skupaj regulirata in stimulirata rast in delovanje gonad (jajčnikov in testisov). Pri ženskah gonadotropini nadzorujejo menstrualni cikel.

Do pubertete se koncentracije FSH in LH med deklicami in dečki ne razlikujejo; so pa nižje kot pri odraslih. V času pubertete vrednosti FSH in LH pri deklicah narastejo bolj kot pri dečkih. Pri ženskah v rodni dobi prihaja med menstrualnim ciklom do sprememb v koncentracijah obeh hormonov, kar pogojuje fiziologijo reprodukcije. V obdobju pred ovulacijo je značilen hiter in visok porast LH, medtem ko je porast FSH v tem času manjši. Spremembe v koncentraciji FSH in LH imajo za posledico neobičajne menstrualne cikle. Vrednost FSH je povišana tudi v menopavzi (takrat se zmanjša izločanje estrogenov).

Pri ženskah je FSH pomemben za rast jajčnih foliklov v jajčnikih, skupaj z LH pa vplivata na sekrecijo estrogenov iz jajčnikov in ovulacijo. Pri moških je FSH pomemben za spermatogenezo (npr. pri azospermiji je njegova vrednost znižana) in razvoj semenovodov.

Zvišane vrednosti FSH so posledica: zmanjšanega delovanja gonad pri ženskah in moških, menopavze pri ženskah ali Klinefelterjevega sindroma.

Znižane vrednosti FSH so posledica: slabega delovanja hipofize in hipotalamusa pri ženskah in moških, azospermije pri moških ali stresa, anoreksije, diabetesa, hipotiroidizma, slabega delovanja rumenega telesca in ovarijev pri ženskah.

Referenčne vrednosti (IU/L): Moški: 0.95 – 11.95 ; Ženske: folikularna faza: 3.03 – 8.08 ; ovulacijska faza: 2.55 – 16.69 ; lutealna faza: 1.38 – 5.47 ; postmenopavza: 26.72 – 133.41

Gama glutamil transferaza je eden izmed najbolj občutljivih pokazateljev motenj v delovanju žolčnika in še nekaterih drugih bolezni jeter.

Encim se v glavnem nahaja na celičnih membranah tkiv z visokim izločevalnim ali absorptivnim delovanjem. Največ GGT najdemo v ledvicah, semenski tekočini in žolču, manj pa v prostati, trebušni slinavki in jetrih.

Zvišane vrednosti GGT so lahko posledica: hepatobiliarnih bolezni, alkoholizma, akutnega in kroničnega pankreatitisa ali dolgotrajnega zdravljenja s fenobarbitonom ali fenitoinom.

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 0.92 ; Ženske: < 0.63

Določanje glukoze v krvi se največkrat uporablja za diagnostiko ali kontrolo sladkorne bolezni.

Glukoza je najpomembnejši monosaharid v krvi. Služi kot vir energije za nemoteno opravljanje celičnih funkcij. Večji del glukoze se iz krvi prenese v jetra.

Zvišane vrednosti glukoze so lahko posledica: diabetes mellitusa, obolenja nadledvične žleze (povečano delovanje, tumor) ali obolenja pankreasa (pankreatitis, karcinom).

Znižane vrednosti glukoze so lahko posledica: obolenja jeter, alkoholizma, tumorja trebušne slinavke ali kroničnega obolenja ledvic.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 3.6 – 6.1

Preiskava se uporablja za spremljanje urejenosti sladkorne bolezni.

Glikolizirani hemoglobin je prisoten v približno 7 % v krvi posameznika. HbA1c izraža povprečni nivo glukoze v preteklih 2-3 mesecih. Odstopanje navzgor kaže na daljše obdobje povišanega nivoja glukoze v krvi.

Vzrok za zvišane vrednosti HbA1c je diabetes mellitus (sladkorna bolezen)

Referenčne vrednosti: < 6.0 % ; < 42 mmol/mol

Merjenje HDL–holesterola (High Density Lipoprotein) v serumu je kliničnega pomena odkar je znano obratno sorazmerje med koncentracijo serumskega HDL-holesterola in nevarnostjo aterosklerotičnih obolenj.

HDL je prenašalec odvečnega holesterola iz tkiv v jetra. Na njegovo vsebnost v krvi vplivajo različni dejavniki, npr. kajenje, telesna aktivnost, hormoni, spol in starost. V nasprotju z LDL holesterolom višja vsebnost HDL holesterola znižuje tveganje za srčno-žilne zaplete. Znižana koncentracija pa povečuje tveganje za srčno-žilne zaplete, zlasti pri povišani koncentraciji trigliceridov.

Zvišane vrednosti HDL-holesterola so lahko posledica: zmernega pitja alkohola ali družinske hiper-alfa lipoproteinemije.

Znižane vrednosti HDL-holesterola so lahko posledica: fizične neaktivnosti, kajenja, preprečevalcev ovulacije ali slabo zdravljenega diabetes mellitusa.

Referenčne vrednosti (mmol/L): Moški: > 1.4 ; Ženske: > 1.6

Helicobacter pylori je gram-negativna, mikroaerofilna bakterija, ki živi na sluznici želodca in dvanajstnika. Vpletena je v etiologijo velikega števila gastrointestinalnih bolezni (želodčne razjede in razjede dvanajstnika, akutni in kronični gastritisi). Okužba lahko privede tudi do razvoja raka na želodcu. Za potrjevanje okužbe s to bakterijo se uporabljajo različne invazivne metode, kot je biopsija želodčne sluznice. Pogosto se okužba določa tudi s serološkimi testi, s katerimi pa ne moremo ločiti med staro ali svežo okužbo, ker so protitelesa proti H. pylori v telesu prisotna še dolgo časa po odstranitvi bakterije.

S hitrim testom za določanje H. pylori v blatu kvalitativno dokažemo prisotnost antigenov H. pylori in s tem trenutno okužbo s to bakterijo.

Orientacijske referenčne vrednosti: negativen rezultat

Hemogram združuje preiskave rdeče (eritrociti), bele (levkociti) in trombocitne krvne slike.

Eritrociti so najštevilčnejše krvne celice, ki zaradi hemoglobina, ki ga vsebujejo, dajejo krvi rdečo barvo. Nastajajo v kostnem mozgu, razpadajo pa večinoma v vranici in manjši del v krvi. Njihova življenjska doba je 110 – 120 dni.

Hemoglobin prenaša kisik iz pljuč v tkiva in delno tudi ogljikov dioksid iz tkiv v pljuča. Sestavljen je iz proteinskega in neproteinskega dela. Neproteinski del je sestavljen iz štirih hemov, na katere je vezano železo. Na vsak atom železa se reverzibilno veže ena molekula kisika.

Levkociti so celice, katerih glavna vloga je zaščita organizma pred različnimi toksičnimi snovmi. Njihovo določanje je pomembno za diagnostiko virusnih in bakterijskih infekcij ter spremljanje imunološkega stanja organizma. Nastajajo v kostnem mozgu in po krvnem obtoku prehajajo v tkiva, kjer tudi propadejo. Različni levkociti imajo segmentirana in nesegmentirana jedra.

Trombociti nastajajo v kostnem mozgu ob razpadu megakariocitov, razgrajujejo pa se predvsem v vranici in tudi v jetrih. Njihova življenjska doba je 8 do 10 dni. Trombociti sodelujejo v procesih primarne hemostaze in koagulacije krvi. Sodelujejo tudi pri vnetnih procesih in imajo sposobnost fagocitoze (uničevanja patogenih mikroorganizmov).

Hematokrit pomeni volumen stisnjenih eritrocitov v volumnu polne krvi.

MCV – pomeni povprečni volumen eritrocita.

MCH – pomeni povprečno količino hemoglobina v eritrocitu.

MCHC – pomeni povprečno koncentracijo hemoglobina v volumnu eritrocitov in nam pove količino hemoglobina v 1 litru eritrocitov.

RDW –  pomeni razporeditev eritrocitov v krvi glede na njihovo velikost.

MPV – pomeni povprečni volumen trombocita.

Orientacijske referenčne vrednosti za odrasle osebe:

eritrociti: Ž: 3.8 – 4.8 x 10¹²/L ; M: 4.50 – 5.50 x 10¹²/L

levkociti: 4.0 – 10.0 x 10⁹/L

trombociti: 150 – 410 x 10⁹/L

hemoglobin: Ž: 120 – 150 g/L ; M: 130 – 170 g/L

hematokrit: Ž: 0.360 – 0.460 l ; M: 0.400 – 0.500 l

MCV: 83.0 – 101.0 fl

MCH: 27.0 – 32.0 pg

MCHC: 315 – 345 g/L

RDW: 11.6 – 14.0 %

MPV: 7 – 11 fl

Preiskava se največkrat uporablja za nadzor vnosa maščob v telo s hrano.

Holesterol je bistvena sestavina celičnih membran in lipoproteinov. Potreben je tudi za sintezo steroidnih hormonov in žolčnih kislin. V telesu se ga sintetizira tri četrtine, četrtina pa ga izvira iz hrane. S povišanim vnosom maščob v telo se zviša koncentracija le-teh v krvi, kar pa poviša srčno-žilno ogroženost. Na koncentracijo holesterola v serumu vplivajo različni hormoni in starost. Koncentracija holesterola v organizmu doseže maksimum med 45. in 60. letom starosti, nakar začne počasi padati.

Zvišane vrednosti holesterola so lahko posledica: začetne faze hepatitisa, obstruktivne zlatenice, nefroze ali sladkorne bolezni.

Znižane vrednosti holesterola so lahko posledica: težke okvare jeter, ciroze, kroničnega hepatitisa ali malignih obolenj.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 4.0 – 5.2

Določitev homocisteina pomaga pri oceni tveganja za kardiovaskularne bolezni. Povišana vrednost homocisteina je spremenljiv in neodvisen dejavnik tveganja za koronarno arterijsko bolezen, infarkt in globoko vensko trombozo. Je tudi neodvisen dejavnik tveganja za razvoj več vrst demence in Alzheimerjeve bolezni.

Homocistein je žveplo vsebujoča aminokislina. Za njegov metabolizem so potrebni vitamini skupine B (B6, folat in vitamin B12). V primeru, da so metabolne poti okvarjene, se začne homocistein akumulirati in izločati v kri. To privede do povišane vrednosti homocisteina v krvi in posledično v urinu. Vzrok za to je lahko genetski ali prehranski. V večini primerov (2/3) se pojavi zaradi pomanjkanja folne kisline, vitamina B6 in vitamina B12.

Pri nosečnicah so plazemske vrednosti homocisteina običajno nižje kot pri ženskah, ki niso noseče. Povišane vrednosti v nosečnosti so povezane z večjim tveganjem za zaplete v nosečnosti (preekplampsija, ponavljajoči se splavi, prezgodnji porod, nizka porodna teža,…).

Zvišane vrednosti homocisteina zaznamo pri: pomanjkanju folne kisline, vitamina B6 in vitamina B12, homocistinuriji, kronični ledvični bolezni ali koronarni arterijski bolezni, infarktu in globoki venski trombozi.

Referenčne vrednosti (µmol/L): 5.08 – 15.39

Imunoglobulin A (IgA) je glavno protitelo, ki se predvsem nahaja v  solzah, materinem mleku, slini, prebavnih sokovih, dihalih, serumu ipd. Imunoglobulini A tako predstavljajo 75% skupne količine vseh proizvedenih imunoglobulinov v telesu. Glavna naloga IgA na površinah sluznic je, da veže tuje molekule in oteži njihov vdor v sluznice. IgA v krvi pa veže tuje molekule in omogoča njihov prenos skozi jetrne celice v žolč. S tem omogoči, da se imunski sistem ne odzove z vnetno reakcijo na tujke, ki pridejo v telo s hrano in z vdihanim zrakom. V nasprotnem primeru bi prišlo do vnetja sluznic in okvare njihovega delovanja.

Znižane vrednosti IgA so posledica: avtosomske dominantne dedne bolezni ali odstranitve mandljev (reverzibilno)

Referenčne vrednosti (g/L): 0.63 – 4.84

Imunoglobulini E so nosilci takojšnje preobčutljivosti. To pomeni, da nastopi alergična reakcija takoj po stiku z alergenom. Koncentracija IgE v serumu se poviša ob boleznih kot so astma, alergični rinitis, dermatitis ali občutljivost na pike žuželk.

Smiselno je, da serumske koncentracije IgE ovrednotimo v kombinaciji s kliničnimi znaki, saj normalna vrednost še ne pomeni, da lahko alergijo izključimo. Po drugi strani pa lahko zvišane vrednosti IgE najdemo tudi pri nealergijskih boleznih in infekcijah s paraziti.

Zvišane vrednosti IgE so posledica: alergij (astma, alergični rinitis, dermatitis, občutljivost na pike žuželk) ali infekcij s paraziti.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 100

Infekcijska mononukleoza (IM) je akutno obolenje, ki ga povzroča Epstein – Barr virus. Najpogostejši simptomi so utrujenost, vnetje grla, vročina, otečene bezgavke, povečana vranica, hepatitis in zlatenica. Zapleti te bolezni pa zajemajo avtoimunsko hemolitično anemijo, spontani vranični razpok in limfoblastno levkemijo.

Indikacije: infekcijska mononukleoza

Orientacijske referenčne vrednosti: negativen rezultat

Naše telo vsebuje približno 1 kg kalcija, od katerega ga je 99 % vezanega v kosteh, 1 % pa se ga nahaja v intracelularnih in ekstracelularnih prostorih. Kalcijevi ioni vplivajo na krčenje srca in skeletnih mišic in so nujni za delovanje živčnega sistema. Pomembno vlogo igrajo tudi pri strjevanju krvi in mineralizaciji kosti. Simptom pomanjkanja kalcija je mehčanje kosti.

Zvišane vrednosti kalcija so lahko posledica: povečanega sproščanja kalcija iz kosti (osteoporoza) ali povečane črevesne absorbcije.

Znižane vrednosti kalcija so lahko posledica: zmanjšane aktivnosti obščitnične žleze ali zmanjšane sinteze vitamina D.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 2.10 – 2.55

Koncentracija kalija v krvi se največkrat poruši ob zmanjšanem vnosu tekočine v telo ali pospešeni izgubi tekočine iz telesa.

Kalij je glavni kation znotrajcelične tekočine in je ključen za aktivnost živčnih in mišičnih celic. V telo se vnaša s hrano, absorbira pa se v tankem črevesu. Iz telesa se večinoma izloča z urinom in v manjši meri z blatom.

Zvišane vrednosti kalija v serumu so lahko posledica: dehidracije ali šoka, kroničnega slabega delovanja ledvic, gastrointestinalnih obolenj z drisko, povečane funkcije nadledvične žleze ali poškodb tkiva.

Znižane vrednosti kalija v serumu so lahko posledica: izgube kalija zaradi močne diureze, bruhanja ali driske, razredčitve ekstracelularne tekočine, podhranjenosti ali hitrega prehoda kalija iz ekstracelularne tekočine v celice.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 3.8 – 5.5

Koncentracija kloridov v krvi se največkrat poruši ob zmanjšanem vnosu tekočine v telo, pospešeni izgubi tekočine iz telesa ali povečanem vnosu soli s hrano.

Kloridni anion je glavni anion zunajcelične tekočine. Z natrijevim kationom sta glavna faktorja za vzdrževanje osmotskega tlaka in kislo-bazičnega ravnotežja. V telo se vnaša s soljo. Celice vsebujejo malo kloridov, v krvnem serumu pa jih je veliko.

Zvišane vrednosti kloridov v serumu so lahko posledica: dehidracije, srčnih bolezni, respiratorne alkaloze, povečanega delovanja nadledvične žleze, ledvične tubularne acidoze ali zastrupitve s soljo salicilne kisline.

Znižane vrednosti kloridov v serumu so lahko posledica: bruhanja, gastrointestinalnih obolenj, ki jih spremljata bruhanje in driska, vnetja pljuč, diabetične in ledvične acidoze ali kroničnega obolenja ledvic.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 98 – 107

Koncentracija kortizola se določa pri oceni delovanja nadledvične žleze, hipofize in hipotalamusa. Uporablja se tudi za odkrivanje drugih bolezni, ki povzročajo preveliko ali premajhno izločanje kortizola. Stres povečuje izločanje kortizola.

Kortizol je glukokortikosteroid, ki je pomemben za ohranjanje različnih telesnih funkcij. Sintetizira se iz holesterola v skorji nadledvične žleze. Vključen je v regulacijo metabolizma ogljikovih hidratov ter distribucijo elektrolitov in vode v telesu. Deluje tudi imunosupresivno in protivnetno.

Koncentracija kortizola se preko dneva fiziološko spreminja. Najvišje koncentracije kortizol doseže zgodaj zjutraj. Čez dan počasi pada in zvečer pade na polovico jutranje vrednosti. Za interpretacijo rezultatov je zato zelo pomembno poznavanje časa odvzema krvi.

Zvišane vrednosti kortizola so posledica: povečanega delovanja nadledvične žleze, stresa, hipoglikemije ali nosečnosti.

Znižane vrednosti kortizola so posledica zmanjšanega delovanja nadledvične žleze.

Referenčne vrednosti (nmol/L): dopoldanski odvzem krvi: 101.2 – 535.7; popoldanski odvzem krvi: 79.0 – 477.8

Kreatin kinazo se največkrat določa ob sumu na poškodbo srčne mišice ali skeletnih mišic.

Največ je je v skeletnih mišicah, srčni mišici in možganih, malo pa v ščitnici, jetrih in pljučih.

Zvišane vrednosti CK – kreatin kinaze so lahko posledica: mišične distrofije (tip Duchenne), miokardialnega infarkta, akutne mioglobinurije, težkih fizičnih naporov, nekaterih oblik levkemije, hipotiroidizma ali možganskega infarkta.

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 2.85 ; Ženske: < 2.41

Kreatinin se izloča skoraj v celoti preko ledvic, zato se preiskava uporablja za nadzor delovanja ledvic.

Proizvaja se v mišicah. Nivo kreatinina v krvi se pri posameznikih razlikuje, saj je odvisen od mišične mase in fizične dejavnosti.

Zvišane vrednosti kreatinina so lahko posledica: oslabljene funkcije ledvic ali akutnega in kroničnega obolenja ledvic.

Referenčne vrednosti (μmol/L): Moški: 0-41 let: 53 – 106 ; 41-61 let: 53 – 115 ; >61 let: 62 – 115 ; Ženske: 0-41 let: 44 – 88 ; 41-61 let: 44 – 97 ; >61 let: 44 – 106

Največkrat se jo uporablja za ugotavljanje celične nekroze ali hemolize.

Je encim, prisoten v celicah vseh tkiv, največ pa ga najdemo v srcu, jetrih, mišicah in ledvicah.

Zvišane vrednosti LDH (laktat dehidrogenaza) so lahko posledica: srčnega infarkta, megaloblastne in hemolitične anemije, razsejanega karcinoma, šoka, mišične distrofije, hepatitisa (toksični, virusni, ciroza) ali pljučne embolije.

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 4.13 ; Ženske: < 4.12

Odkrivanje povišanega LDL-holesterola (Low Density Lipoprotein) omogoča pravočasno odkrivanje tveganja za aterosklerotična obolenja in ga lahko uporabljamo za vpeljevanje zdravljenja z zdravili, ki znižujejo raven lipidov. LDL-holesterol ima pomembno vlogo pri nastanku srčno žilnih bolezni, saj je povezan z nalaganjem lipidov in lipoproteinskih različic v žilah. Kombinacija povišanega LDL-holesterola in povišanih trigliceridov predstavlja izredno veliko tveganje za nastanek teh bolezni. To privede do ateroskleroze ali poapnenja žil in s tem do povišane ogroženosti za srčno-žilne zaplete.

LDL je prenašalec holesterola v krvi do perifernih tkiv.

Zvišane vrednosti LDL-holesterola so lahko posledica družinske hiperlipidemije.

Znižane vrednosti LDL-holesterola so lahko posledica podhranjenosti ali zmanjšane absorbcije.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 2.0 – 3.5

LH (luteinizirajoči hormon) se določa za napovedovanje ovulacije, ugotavljanju neplodnosti in odkrivanju motenj v delovanju hipofize in spolnih žlez.

LH in FSH (folikel stimulirajoči hormon) spadata med gonadotropine. Skupaj regulirata in stimulirata rast in delovanje gonad (jajčnikov in testisov). Pri ženskah gonadotropini nadzorujejo menstrualni cikel.

Do pubertete se koncentracije FSH in LH med deklicami in dečki ne razlikujejo; so pa nižje kot pri odraslih. V času pubertete vrednosti FSH in LH pri deklicah narastejo bolj kot pri dečkih. Pri ženskah v rodni dobi prihaja med menstrualnim ciklom do sprememb v koncentracijah obeh hormonov, kar pogojuje fiziologijo reprodukcije. V obdobju pred ovulacijo je značilen hiter in visok porast LH, medtem ko je porast FSH v tem času manjši. Spremembe v koncentraciji FSH in LH imajo za posledico neobičajne menstrualne cikle.

V jajčnikih LH stimulira rast foliklov ter zviša sintezo estrogenov in progesterona. Najvišjo vrednost LH doseže v sredini menstrualnega cikla. Stimulira ovulacijo in nastanek rumenega telesca, le-to pa sprošča progesteron. Pri moških LH stimulira nastanek testosterona v celicah testisov.

Zvišane vrednosti LH pri ženskah so posledica: primarne amenoreje, menopavze, sindroma policističnih jajčnikov, hipergonadotropnega hipogonadizma ali ovulacije.

Zvišane vrednosti FSH pri moških so posledica: Klinefelterjevega sindroma, anorhizma (prirojeno manjkanje testisov) ali hipergonadotropnega hipogonadizma.

Referenčne vrednosti (IU/L): Moški: 0.57 – 12.07 ; Ženske: folikularna faza: 1.80 – 11.78 ; ovulacijska faza: 7.59 – 89.08 ; lutealna faza: 0.56 – 14.00 ; postmenopavza: 5.16 – 61.99

Encim lipaza je pomemben pri diagnozi bolezni trebušne slinavke.

Tvori se v trebušni slinavki in izloča s sokom trebušne slinavke. V tankem črevesu jo aktivirajo žolčna kislina, albumini in kalcijevi ioni. Optimalno deluje pri pH 8,8.

Zvišane vrednosti lipaze so lahko posledica: bolezni trebušne slinavke (akutni, kronični, obstruktivni pankreatitis, tumorji), akutna in kronična odpoved ledvic, diabetična ketoacidoza, akutni holestitis.

Referenčne vrednosti (µkat/L): < 1.00

Lipoprotein(a) je kompleks sestavljen iz LDL-u podobnega delca in apolipoproteina(a). Zaradi svojih proaterogenih in protrombotičnih lastnosti sodeluje pri nastanku aterosklerotičnega plaka in zavira njegov razkroj. Vrednosti Lipoproteina(a) v krvi so genetsko pogojene in jih ne moremo znižati s prehrano ali spremembo življenjskega sloga.

Zvišana vrednost Lipoproteina(a) v krvi predstavlja visoko tveganje za razvoj srčno žilnih bolezni neodvisno od ostalih dejavnikov tveganja. Ker se zvišanih vrednosti trenutno še ne zdravi z zdravili, je potrebno čim bolj zmanjšati ostale dejavnike tveganja za razvoj srčno žilnih bolezni (visoke vrednosti holesterola, kajenje, debelost, sladkorna bolezen, hipertenzija…).

Vrednosti Lipoproteina(a) so določene genetsko in pomagajo pri določanju tveganja za razvoj srčno žilnih bolezni.

Referenčne vrednosti (mg/L): < 300

Na spremembe v vsebnosti magnezija v krvi posumimo ob prekomerni vzdraženosti mišic in živcev, prebavnih težavah in krčih v mišicah.

Je največji znotrajcelični kation. Kot sestavni del številnih encimov sodeluje pri različnih procesih v organizmu. Sodeluje pri uravnavanju celične prepustnosti ter delovanju živčnega sistema in mišic. Večina magnezijevih ionov je shranjenih v kosteh. Preostali magnezijevi ioni se nahajajo v prosti obliki ali pa so vezani na proteine, citrate, fosfate in druge komplekse.

Zvišane vrednosti magnezija so lahko posledica: akutne in kronične ledvične odpovedi, prevelike količine magnezija, kroničnih infekcijskih bolezni, diabetične acidoze, ateroskleroze ali dehidracije.

Znižane vrednosti magnezija so lahko posledica: dolgotrajnega stradanja, zmanjšane črevesne absorbcije, dolgotrajnega jemanja odvajal, akutnega ledvičnega obolenja (zmanjšana tubularna reabsorbcija) ali hipoparatiroidizma in hipertiroidizma.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 0.66 – 1.07

Določanje mioglobina v serumu je pomembno za diagnosticiranje akutnega miokardnega infarkta. Je mišični pigment, ki prenaša kisik v srčni in skeletnih mišicah. Ob poškodbi mišičnih celic se izloča v kri. Koncentracija mioglobina v serumu poraste približno dve uri po miokardnem infarktu, najvišjo koncentracijo doseže po 8-10 urah in se po približno 24 urah zniža na normalno raven.

Spremljanje koncentracije mioglobina pripomore k oceni uspešnosti trombolitične terapije.

Povišane koncentracije mioglobina se lahko pojavijo tudi po poškodbi skeletnih mišic in pri zelo zmanjšani ledvični funkciji. Vrednosti mioglobina so lahko zmerno povišane tudi pri kroničnih ishemičnih srčnih boleznih (npr. nestabilna angina pektoris).

Povišane vrednosti mioglobina zaznamo pri: akutnem miokardnem infarktu ali poškodbi skeletnih mišic.

Referenčne vrednosti (µg/L): Moški: < 154.9, Ženske: < 106.0

Koncentracija natrija v krvi se največkrat poruši ob zmanjšanem vnosu tekočine v telo, pospešeni izgubi tekočine iz telesa ali povečanem vnosu soli s hrano.

Natrij prehaja v telo v obliki NaCl z absorpcijo iz hrane, izloča pa se z urinom. Natrij je glavni kation zunajcelične tekočine. S kloridnim anionom sta glavna faktorja za vzdrževanje osmotskega tlaka in kislo-bazičnega ravnotežja.

Zvišane vrednosti natrija v serumu so lahko posledica: povečane funkcije nadledvične žleze, prekomernega izgubljanja tekočine, pri čemer se izgublja le voda, visokega vnosa soli ali poškodbe možganov.

Znižane vrednosti natrija v serumu so lahko posledica: gastrointestinalnih motenj (bruhanje, driska, čir na želodcu, tumor na želodcu, gastritis), močne diureze, zmanjšanega delovanja nadledvične žleze, obolenja ledvic (zmanjšana reabsorbcija), močnega znojenja ali vnetnih obolenj.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 136 – 145

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Nevron specifična enolaza (NSE) je tumorski označevalec za spremljanje in prognozo drobnoceličnega raka pljuč in nevroblastomov.

Povišane vrednosti NSE zaznamo pri: drobnoceličnem raku pljuč, nevroblastomu, tumorjih endokrinih žlez, tumorju testisov ali benignih pljučnih in možganskih bolezni.

Referenčne vrednosti (µg/L): < 16.3

NT-proBNP (N-terminalni fragment pro B-tipa natriuretičnega peptida) je zgodnji označevalec srčnega popuščanja, zlasti sistolične in diastolične motnje v delovanju levega prekata. Določa se ga za odkrivanje milejših oblik srčnega popuščanja pri ogroženih posameznikih ali za sledenje poteka bolezni in spremljanje zdravljenja.

Kronično srčno popuščanje je klinični sindrom, ki ga povzroča poslabšanje srčnega črpanja. Motnje v delovanju levega prekata so posledica koronarne srčne bolezni, arterijske hipertenzije, bolezni zaklopk ali primarne miokardne bolezni. Če motnje v delovanju levega prekata ostanejo nezdravljene, je pri napredovanju te bolezni velika verjetnost smrti zaradi nenadnega zastoja srca.

Sintezo in sproščanje BNP sproži raztezanje srčnih mišičnih celic in preobremenitev volumna srca. Izloča se iz stene levega ventrikla v količini, ki je približno sorazmerna z napetostjo stene, zato je NT-proBNP pomemben neodvisen napovedovalec zgodnje smrti pri pacientih z akutnim koronarnim sindromom.

Vrednosti se vedno interpretirajo v kombinaciji s kliničnim stanjem, saj so odvisne od mnogih dejavnikov.

Povišane vrednosti NT-proBNP zaznamo pri: srčnem popuščanju ali motnjah v delovanju levega prekata.

Referenčne vrednosti (ng/L): < 125

Izračun ocene glomerulne filtracije (oGF) po formuli CKD-EPI (Chronic Kidney Disease Epidemiology Collaboration)

Ocena hitrosti glomerulne filtracije ali oGF se uporablja kot merilo delovanja ledvic in pomeni oceno, koliko krvi se prefiltrira skozi ledvične glomerule v minuti. Predstavlja izločevalno sposobnost ledvic, ki je sorazmerna masi delujočih nefronov in se zmanjša še pred pojavom prvih kliničnih znakov slabšega delovanja ledvic. S pomočjo ocene glomerulne filtracije opredelimo stopnjo in vrsto okvare (akutna ali kronična) ter napredovanje ledvične bolezni.

Vrednost glomerulne filtracije izračunamo z enačbo, ki upošteva vrednost kreatinina v krvi, spol, starost in raso.

Ob poslabšanju filtracijske sposobnosti ledvic se zmanjša tudi izločanje kreatinina, zato se ta začne kopičiti v krvi. V začetni stopnji ledvične okvare je njegova koncentracija v krvi še normalna, ko pa se filtracijska sposobnost ledvic že močno zmanjša, se začne njegova koncentracija poviševati.

Glomerulna filtracija se zmanjšuje tudi s staranjem, pri čemer je zmanjšanje večje pri starostnikih s srčnimi boleznimi in povečanim krvnim tlakom.

Izražena je v enoti mL/min/1,73 m² telesne površine.

Normalne vrednosti so višje od 90 mL/min/1,73 m².

Ugotavljanje okultne krvi v blatu je danes najpogosteje uporabljen presejalni test za odkrivanje bolezni prebavil. Fiziološka izguba krvi z blatom je do 3 ml na dan oz. 2,42 mg hemoglobina na gram blata. Vsaka izguba krvi, večja od te vrednosti, je posledica patoloških sprememb v črevesu. Za zgodnje odkrivanje raka na debelem črevesu in danki je izrednega pomena zgodnje odkrivanje lezij in večjih polipov, ki povzročajo krvavitve.

Okultna kri v blatu je posledica: raka na debelem črevesu in danki, polipov večjih od 0,5 cm, hemoroidov, Crohnove bolezni, analne fisure ali razjede.

Orientacijske referenčne vrednosti: negativen rezultat (do 3 ml krvi na dan)

Urin tvorijo ledvice s filtriranjem krvi v glomerulih. Je zanesljiv pokazatelj presnovnih procesov ter vodnega, elektrolitskega in kislinsko-bazičnega ravnotežja v organizmu. Njegove spremembe kažejo na motnje pri delovanju ledvic in sečnih poti.

V urinu s testnim trakom določamo naslednje analite:

Relativna gostota urina je odvisna od števila, gostote in teže raztopljenih delcev v urinu. Pokaže nam sposobnost koncentracije urina v ledvicah in hidracijo preiskovanca.

Proteini v urinu so zmes beljakovin. Zvišane vrednosti so posledica bolezni ledvic, srca, krvnega obtoka, vnetij mehurja, sečil, prostate in bolezni urogenitalnega trakta.

Glukoza začne prehajati v urin, ko koncentracija v krvi preseže ledvični prag. Zvišane vrednosti so posledica diabetesa mellitus, bolezni ledvic, prekomernega uživanja glukoze.

Ketoni so normalni presnovni produkti maščob. Zvišane vrednosti so posledica sladkorne bolezni, stradanja, prekomernega bruhanja, nosečnosti.

Bilirubin nastane z razgradnjo hemoglobina. Zvišane vrednosti so posledica poškodbe jeter, motenega obtoka žolča, povečane razgradnje hemoglobina.

Urobilinogen nastaja v tankem črevesju iz bilirubina s pomočjo črevesne flore. Nekaj ga preide tudi v seč. Zvišane vrednosti so posledica jetrne bolezni, motenj v presnovi hemoglobina.

Nitriti nastajajo iz nitratov ob delovanju gram negativnih bakterij. S to preiskavo dokazujemo okužbe urogenitalnega trakta. Zvišane vrednosti so posledica bakterijske okužbe.

Levkociti v urinu so posledica okužbe sečil ali ledvične bolezni brez infekcije. Zvišane vrednosti so posledica okužbe sečil, ledvične bolezni.

Kri se v urinu nahaja v obliki eritrocitov ali hemoglobina. Zvišane vrednosti so posledica sečnih kamnov, vnetij ledvic, alergije, hemolitične anemije, transfuzije inkompatibilne krvi.

pH urina zdravih ljudi je šibko kisel do šibko bazičen. Vrednost pH urina je odvisna od prehrane, presnove, različnih bolezni in zdravil.

Orientacijske referenčne vrednosti: relativna gostota 1.005 – 1.040; proteini negativno (< 30 mg/dl); levkociti negativno (< 25 levko/μL); kri negativno (Hb < 0,06 mg/dl); pH 4.5 – 8.0; glukoza normalno (< 50 mg/dl); nitriti negativno; ketoni negativno (< 10 mg/dl); urobilinogen normalno (< 2 mg/dl); bilirubin negativno (< 0,5 mg/dl)

Hemostaza zajema vse procese od poškodbe žile do prenehanja krvavenja. Koagulacija krvi poteka kaskadno, za njo pa so odgovorni faktorji strjevanja, ki so v krvi prisotni v neaktivni obliki in se aktivirajo šele ob poškodbi žile. S protrombinskim časom (PČ) merimo čas nastanka protrombinskega kompleksa.

Ker protrombinski časi med laboratoriji niso primerljivi, izražamo rezultate protrombinskega časa v mednarodnem umerjenem razmerju (INR, ang.: international normalized ratio).

Podaljšan protrombinski čas zaznamo pri: prirojenem ali pridobljenem pomanjkanju faktorjev II, V, VII in X, zdravljenju z antagonisti vitamina K, hemoragičnih diatezah pri novorojenčkih, motnjah črevesne reabsorbcije, boleznih jeter (ciroza, hepatitis), hiperfibrinolizi, intravaskularni koagulaciji.

Referenčne vrednosti PČ: 0,7 – 1,3

Serumski progesteron je zanesljiv pokazatelj ovulacije in delovanja rumenega telesca. Povečane koncentracije progesterona lahko zasledimo tudi pri tumorju jajčnikov. Motnje ovulacije so glavni vzrok ženske neplodnosti, koncentracija progesterona pa je pri teh ženskah navadno nizka.

Progesteron je ženski spolni hormon, ki ga uvrščamo med steroidne hormone. Proizvajajo ga celice rumenega telesca in med nosečnostjo posteljica. Njegova naloga je, da pripravi maternico na ugnezdenje oplojenega jajčeca, med nosečnostjo pa zavira krčenje mišic maternice.

Koncentracija progesterona v serumu ali plazmi je v času folikularne faze zelo nizka. Po ovulaciji, ko nastalo rumeno telesce sintetizira progesteron, se koncentracija že v treh do petih dneh dvigne za več kot 10x. To vrednost vzdržuje nadaljnjih 6 dni. Nato vrednosti ponovno upadejo in so dan pred menstruacijo enake kot v folikularni fazi. Če ne pride do ovulacije, ni porasta koncentracije progesterona. Med nosečnostjo z napredovanjem nosečnosti narašča tudi njegova koncentracija v serumu.

Zvišane vrednosti progesterona so posledica: ovulacije ali nosečnosti ali tumorja jajčnikov pri ženskah.

 Referenčne vrednosti (μg/L): Moški: < 0.2 ; Ženske: folikularna faza: < 0.3 ; ovulacijska faza: / ; lutealna faza: 1.2 – 15.9 ; postmenopavza: < 0.2

Prolaktin se največkrat določa pri neplodnosti, motnjah menstrualnega cikla in še nekaterih drugih stanjih.

Prolaktin pri ženskah regulira tvorbo in izločanje mleka v dojkah v času laktacije, regulira reprodukcijski cikel ter vpliva na metabolizem ploda in matere v času nosečnosti. Pod vplivom prolaktina se dojke v nosečnosti močno povečajo. Za njegovo izločanje je značilen dnevno-nočni ritem (najvišje vrednosti so ponoči). Na izločanje vpliva tudi stres, fizični napor, draženje prsnih bradavic, spolni akt in drugo. Pri moških prolaktin vpliva na metabolizem vode in elektrolitov (preko skorje nadledvične žleze), na delovanje sekundarnih spolnih žlez (prostata, seminalni vezikli) in testisov.

Prolaktin je lahko povišan brez kliničnih znakov, ponavadi pa so prisotne spremembe kot so izostanek menstruacije, neplodnost ali zmanjšanje libida.

Zvišane vrednosti prolaktina so posledica: tumorja hipofize, stresa, fizičnega dela, draženja bradavic, hipotiroidizma ali sarkoidoze.

Znižane vrednosti prolaktina so posledica menopavze.

Referenčne vrednosti (μg/L): Moški: 3.46 – 19.40 ; Ženske: 5.18 – 26.53

V času bolezni se spremenijo koncentracije plazemskih proteinov in njihovi deleži.

Plazemske proteine delimo na albumine, globuline in fibrinogen. Njihovi deleži v krvi se spremenijo zaradi ciroze jeter, nekaterih obolenj ledvic, akutnega hepatitisa in nekaterih akutnih in kroničnih vnetij. Pogosto se ob tem celotna količina proteinov ne spremeni. Sintetizirajo se v jetrih, plazmatskih celicah, limfnih vozlih, vranici in kostnem mozgu.

Zvišane vrednosti proteinov so lahko posledica: dehidracije, paraproteinemije, ciroze jeter, sarkoma, nekaterih avtoimunih bolezni

Znižane vrednosti proteinov so lahko posledica: prekomerne hidracije, krvavitev, obolenja ledvic (ledvični sindrom, nefritis, nefroza), hujših opeklin, sindroma zastajanja soli v telesu, težjih obolenj jeter, pomanjkanja proteinov v hrani

Referenčne vrednosti (g/L): 64 – 83

Določanje serumske koncentracije PSA je pomembno za zgodnje odkrivanje raka prostate. Pomembno je tudi za spremljanje poteka bolezni in uspešnosti zdravljenja po odstranitvi prostate, obsevanju, odkrivanju metastaz ter za oceno prognoze bolezni. Uporablja se kot presejalni test rizičnih skupin, kot so na primer moški po 50. letu starosti.

PSA je visoko specifičen za prostato, ni pa tudi specifičen za vrsto tumorja (tumorspecifičen), zato povišane vrednosti PSA pomenijo samo, da gre za spremembe na prostati, ki pa niso nujno maligne. Povišane serumske vrednosti PSA so povezane tudi z drugimi boleznimi prostate, kot so vnetje prostate in benigna hiperplazija (povečanje) prostate. Do povišanih vrednosti pa lahko pride tudi po biopsiji prostate, masaži prostate, ejakulaciji ali dolgotrajnem kolesarjenju.

Največ PSA je v semenski tekočini, v nizkih koncentracijah pa je prisoten tudi v krvi.

Vrednosti PSA po operaciji tumorja padejo pod mejo detekcije šele po 2–3 tednih. Prvo leto po operaciji je priporočljivo spremljanje PSA vsake 3 mesece, saj je naraščanje PSA po odstranitvi prostate močan pokazatelj ponovnega pojava bolezni.

Za klinično uporabo je zelo pomembna ugotovitev, da je v območju zmernega povečanja vrednosti celokupnega PSA (T-PSA) (med 4-10 µg/L) mogoče ločiti med benigno hiperplazijo prostate in karcinomom prostate z določitvijo deleža proste frakcije PSA (F-PSA). Pri pacientih z benigno hiperpazijo prostate je količina prostega PSA (F-PSA) v krvi namreč mnogo višja kot pri pacientih s karcinomom.

Dobljeno razmerje med F-PSA/T-PSA pomaga zdravniku pri interpretaciji rezultatov.

Zvišane vrednosti PSA zaznamo pri: karcinomu prostate, benignih boleznih prostate (hiperplazija prostate), vnetju prostate, po rektalnem pregledu in po biopsiji.

Referenčne vrednosti (μg/L): < 4.0

PSA (prostatični specifični antigen) je serinska proteaza, ki sodeluje pri nastanku semenske tekočine in pripomore k aktivaciji mobilnosti sperme. Nastaja v epitelnih celicah prostatične žleze in se izloča v prostatično izvodilo. Je glikoprotein in je visoko specifičen za karcinom prostate, ne pa tudi tumorspecifičen (povišane vrednosti pomenijo spremembe na prostati, ki pa niso nujno maligne). V kombinaciji z drugimi diagnostičnimi metodami je koristen pri primarni diagnozi in v presejalnih testih rizičnih skupin, kot so npr. moški po 50. letu starosti.

Določanje serumske koncentracije PSA pa ni dovolj za ločevanje prostatičnega karcinoma od benigne hiperplazije. PSA je lahko povišan tudi pri različnih drugih boleznih prostate in ne pomeni vedno karcinoma prostate. Do povišanja lahko pride pri benignem povečanju prostate, vnetju prostate (ali sečil), biopsiji prostate, masaži prostate, ejakulaciji ali dolgotrajnem kolesarjenju.

Za klinično uporabo je zelo pomembna ugotovitev, da je v območju zmernega povečanja vrednosti celokupnega PSA (T-PSA) (med 4-10 µg/L) mogoče ločiti med benigno hiperplazijo prostate in karcinomom prostate z določitvijo deleža proste frakcije PSA (F-PSA). Pri pacientih z benigno hiperpazijo prostate je količina prostega PSA (F-PSA) v krvi namreč mnogo višja kot pri pacientih s karcinomom.

Dobljeno razmerje med F-PSA/T-PSA pomaga zdravniku pri interpretaciji rezultatov.

Referenčno območje:  ni podano

Zvišane vrednosti PSA zaznamo pri: karcinomu prostate, benignih boleznih prostate (prostatična hiperplazija), prostatitisu (vnetje prostate), po rektalnem pregledu ali po biopsiji.

Paratiroidni hormon (PTH) v serumu in plazmi določamo ob povišanju ali znižanju nivoja kalcija v krvi ter pri motnjah v delovanju obščitničnih žlez. Pomemben je tudi pri spremljanju dializnih bolnikov.

PTH ima največji vpliv na kosti in ledvice. Skupaj z vitaminom D in kalcitoninom povzroči mobilizacijo kalcija in fosfata iz kosti ter poveča vnos kalcija v telo preko črevesja in izločanje fosfata iz telesa preko ledvic. Konstantna koncentracija kalcija v krvi je zagotovljena z vzajemnim delovanjem PTH in kalcitonina. Izločanje PTH je zmanjšano pri visoki vsebnosti kalcija in povečano pri nizki vsebnosti kalcija v krvi. Nepravilnosti v delovanju obščitnične žleze vodijo do povišanega ali znižanega nivoja kalcija v krvi (hiperkalcemija in hipokalcemija), ki je posledica spremembe izločanja PTH.

Zvišane vrednosti PTH zaznamo pri: hipokalcemiji ali hiperparatiroidizmu.

Znižane vrednosti PTH zaznamo pri: hiperkalcemiji ali hipoparatiroidizmu.

Referenčne vrednosti (ng/L): 15 – 68.3

Razvoj eritrocitov poteka v večih stopnjah, ki si sledijo v naslednjem vrstnem redu: pronormoblast, bazofilni normoblast, polikromatski normoblast, ortokromatski normoblast, retikulocit in eritrocit. Retikulociti so prva razvojna stopnja brez jedra, ki še vsebuje ostanke ribosomov in mitohondrijev. Večina retikulocitov dozoreva v kostnem mozgu, manjši del pa šele v periferni krvi. Dozorevanje iz pronormoblasta v retikulocit traja okoli 110 ur, iz retikulocita v eritrocit pa od enega do treh dni.

Normalno je v krvi od 5 do 15 retikulocitov na 1000 eritrocitov.

Spremenjene vrednosti retikulocitov zaznamo pri: anemijah

Referenčne vrednosti: 34.0 – 120.6 x 109/L

Revma faktor je skupina avtoprotiteles, njegovo vsebnost pa se največkrat izmeri pri sumu na revmatoidni artritis. V kombinaciji s kliničnimi znaki je v pomoč pri diagnosticiranju bolezni in pri njeni prognozi, normalne vrednosti pa bolezni ne izključujejo. Prisotnost v krvi lahko kaže tudi na nekatere druge avtoimune procese v organizmu. Lahko je povišan tudi pri zdravih ljudeh, še posebej pri starejših od 60 let.

Zvišane vrednosti revmatoidnega faktorja so lahko posledica: revmatoidnega artritisa, infekcijskega hepatitisa, kroničnih jetrnih bolezni ali virusnih infekcij.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 30

Sečnina (urea) se iz telesa izloča v glavnem preko ledvic, zato se uporablja za nadzor njihovega delovanja.

Sečnina je končni produkt razgradnje beljakovin in aminokislin.

Zvišane vrednosti sečnine so lahko posledica: oslabljene funkcije ledvic, različnih hiperuremij ali ciroze jeter.

Znižane vrednosti sečnine so lahko posledica: dolgotrajnega stradanja ali hude poškodbe jeter.

Referenčne vrednosti (mmol/L): Moški: 3.2 – 9.2; Ženske: 2.5 – 7.2

Sedimentacija je spontano sesedanje eritrocitov. Celice se sesedajo zaradi lastne teže, sesedanju pa nasprotuje vzgon plazme. Ker je v krvi od vseh celic največ eritrocitov, govorimo o sesedanju le teh.

Na hitrost sedimentacije vplivajo naslednje spremembe v krvi: število, velikost in oblika eritrocitov, beljakovine v krvni plazmi, nekatera zdravila (antirevmatiki, kortizon, aspirin, itd). Sedimentacijo pospeši znižana številčna koncentracija eritrocitov, nekatere patološke oblike eritrocitov, zvišane koncentracije fibrinogena in povišani imunoglobulini.

Povišana (pospešena) sedimentacija je posledica: infekcijskih bolezni, malignih obolenj, anemij, revmatičnih obolenj, nosečnosti, menstruacije, starosti pacienta.

Referenčne vrednosti (mm/h): < 15

T3 (trijodtironin) je eden od ščitničnih hormonov, ki so prisotni v serumu in regulirajo metabolizem. Določanje njegove koncentracije je pomembno pri sumu na motnje v delovanju ščitnice.

Ščitnica je pomembna za uravnavanje presnovnih procesov glede na energijske potrebe v organizmu, v dobi odraščanja pa uravnava rast in razvoj. S fiziološkega stališča je eden izmed najbolj občutljivih organov v telesu, saj se stalno prilagaja razmeram v telesu in okolju. Motnje v delovanju ščitnice se kažejo kot prekomerno (hipertiroidizem) ali zmanjšano (hipotiroidizem) delovanje. Pri prekomernem delovanju pride do pospešene presnove, nekateri najpogostejši klinični znaki pa so povečan utrip srca, povečana ščitnica, spremembe na koži, tresenje rok, živčnost, potenje in utrujenost. Za zmanjšano delovanje so značilni upočasnjena presnova, groba in suha koža, zaspanost, počasen govor, otekle veke, oslabelost in pozabljivost.

Delovanje ščitnice uravnava t.i. hipotalamo-hipofizno-ščitnična os preko mehanizma povratne zanke. Prednji reženj hipofize izloča hormon TSH (tiroideo stimulirajoči hormon), ki spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov T3 in T4. Kadar je potrebno, njuna koncentracija v plazmi naraste in lahko delujeta v tkivih in organih. Ob previsokih koncentracijah T3 in T4 v plazmi pa pride do zaviralnega učinka na hipofizo in posledično zmanjšanja izločanja TSH.

Zvišane vrednosti T3 zaznamo pri: hipertiroidizmu (prekomerno delovanje ščitnice, vrednost TSH je znižana).

Znižane vrednosti T3 zaznamo pri: hipotiroidizmu (zmanjšano delovanje ščitnice, vrednost TSH je povišana).

Referenčne vrednosti (pmol/L): 2.43 – 6.01

T4 (tetrajodtironin ali tiroksin) je eden od ščitničnih hormonov, ki so prisotni v serumu in regulirajo metabolizem. Določanje njegove koncentracije je pomembno pri sumu na motnje v delovanju ščitnice.

Ščitnica je pomembna za uravnavanje presnovnih procesov glede na energijske potrebe v organizmu, v dobi odraščanja pa uravnava rast in razvoj. S fiziološkega stališča je eden izmed najbolj občutljivih organov v telesu, saj se stalno prilagaja razmeram v telesu in okolju. Motnje v delovanju ščitnice se kažejo kot prekomerno (hipertiroidizem) ali zmanjšano (hipotiroidizem) delovanje. Pri prekomernem delovanju pride do pospešene presnove, nekateri najpogostejši klinični znaki pa so povečan utrip srca, povečana ščitnica, spremembe na koži, tresenje rok, živčnost, potenje in utrujenost. Za zmanjšano delovanje so značilni upočasnjena presnova, groba in suha koža, zaspanost, počasen govor, otekle veke, oslabelost in pozabljivost.

Delovanje ščitnice uravnava t.i. hipotalamo-hipofizno-ščitnična os preko mehanizma povratne zanke. Prednji reženj hipofize izloča hormon TSH (tiroideo stimulirajoči hormon), ki spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov T3 in T4. Kadar je potrebno, njuna koncentracija v plazmi naraste in lahko delujeta v tkivih in organih. Ob previsokih koncentracijah T3 in T4 v plazmi pa pride do zaviralnega učinka na hipofizo in posledično zmanjšanja izločanja TSH.

Zvišane vrednosti T4 zaznamo pri: hipertiroidizmu (prekomerno delovanje ščitnice, vrednost TSH je znižana).

Znižane vrednosti T4 zaznamo pri: hipotiroidizmu (zmanjšano delovanje ščitnice, vrednost TSH je povišana).

Referenčne vrednosti (pmol/L): 9.01 – 19.05

Testosteron se največkrat določa v povezavi z motnjami delovanja testisov ali jajčnikov. Je biološko najbolj aktiven moški spolni hormon. Večina v krvi krožečega hormona je vezanega na albumine in globuline (SHBG), biološko aktiven pa je samo prosti testosteron.

Testosteron je pri moških odgovoren za razvoj sekundarnih spolnih znakov in vzdrževanje funkcije prostate. Povečano izločanje pri moških se lahko pojavi pri tumorju testisov ali pri karcinomu nadledvične žleze.

Pri ženskah normalno nima pomembne funkcije. Določanje testosterona pri ženskah omogoča lažje diagnosticiranje policističnih jajčnikov, tumorjev jajčnikov in karcinoma nadledvične žleze.

Zvišane vrednosti testosterona so posledica: tumorja testisov pri moških, policističnih jajčnikov in tumorjev jajčnikov pri ženskah ali karcinomu nadledvične žleze.

Referenčne vrednosti (µg/L): Moški: 2.21 – 8.71 ; Ženske: 0.12 – 0.53

Določa se ga največkrat ob sumu na slabokrvnost.

Zvišane vrednosti TIBC so lahko posledica: anemije zaradi pomanjkanja železa, pozne nosečnosti, oralne kontracepcije ali virusnega hepatitisa.

Znižane vrednosti TIBC so lahko posledica: kroničnih infekcij, malignosti, zastrupitve z železom, ledvičnih obolenj, nefroze ali talasemije.

Referenčne vrednosti TIBC (µmol/L): 44.0 – 70.4

V primeru pomanjkanja železa postane stopnja nasičenosti transferina izjemno občutljiv pokazatelj izgubljanja železa.

Transferin prenaša železo z mesta resorpcije v tankem črevesu do kostnega mozga, kjer se tvorijo rdeče krvničke. Preprečuje tudi izgubljanje železa skozi ledvice in zastrupitve z železom. Stopnja sinteze transferina je odvisna od potreb telesa po železu in rezerve železa v telesu.

Zvišane vrednosti transferina so lahko posledica: pomanjkanja železa, nosečnosti ali krvavitev.

Znižane vrednosti transferina so lahko posledica: akutnega vnetja, neoplazem, nefroze ali nefritisa (izgubljanje proteinov), kroničnega hepatitisa, ciroze ali hemokromatoze.

Referenčne vrednosti (g/L): 1.74 – 3.60

Preiskava se največkrat uporablja za nadzor vnosa maščob v telo s hrano.

Trigliceridi se v veliki meri sintetizirajo v telesu, del pa jih zaužijemo s hrano.

Zvišane vrednosti trigliceridov so lahko posledica: sladkorne bolezni, obstruktivne zlatenice, nefroze ali zmanjšanega delovanja ščitnice.

Znižane vrednosti trigliceridov so lahko posledica: povečanega delovanja ščitnice, težkih končnih stadijev jetrnih bolezni, podhranjenosti, kroničnih obstruktivnih bolezni pljuč ali hipolipoproteinemije.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 0.6 – 1.7

Troponin I se po miokardnem infarktu ali ishemični poškodbi srca sprosti iz srčne mišice v krvni obtok. Povišane vrednosti troponina I lahko zaznamo že v treh urah po začetni bolečini v prsih. Najvišjo koncentracijo doseže med 8 do 28 ur po miokardnem infarktu in ostane povišan še 3 do 10 dni.

Referenčne vrednosti: ženske: < 15,6 ng/L ; moški: < 34,2 ng/L

Preiskava predstavlja začetni test v diagnostiki ščitničnih obolenj, uporablja pa se jo tudi za spremljanje njihovega zdravljenja.

TSH je tiroideo stimulirajoči hormon (tirotropni hormon), ki pospešuje rast ščitnice, pospešuje presnovo v žlezi in spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov (T3 in T4) ter sintezo tiroglobulina.

Ščitnica je pomembna za uravnavanje presnovnih procesov glede na energijske potrebe v organizmu, v dobi odraščanja pa uravnava rast in razvoj. S fiziološkega stališča je eden izmed najbolj občutljivih organov v telesu, saj se stalno prilagaja razmeram v telesu in okolju. Motnje v delovanju ščitnice se kažejo kot prekomerno (hipertiroidizem) ali zmanjšano (hipotiroidizem) delovanje. Pri prekomernem delovanju pride do pospešene presnove, nekateri najpogostejši klinični znaki pa so povečan utrip srca, povečana ščitnica, spremembe na koži, tresenje rok, živčnost, potenje in utrujenost. Za zmanjšano delovanje so značilni upočasnjena presnova, groba in suha koža, zaspanost, počasen govor, otekle veke, oslabelost in pozabljivost.

Delovanje ščitnice uravnava t.i. hipotalamo-hipofizno-ščitnična os preko mehanizma povratne zanke. Prednji reženj hipofize izloča hormon TSH (tiroideo stimulirajoči hormon), ki spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov T3 in T4. Kadar je potrebno, njuna koncentracija v plazmi naraste in lahko delujeta v tkivih in organih. Ob previsokih koncentracijah T3 in T4 v plazmi pa pride do zaviralnega učinka na hipofizo in posledično zmanjšanja izločanja TSH.

Zvišane vrednosti TSH zasledimo pri: hipotiroidizmu (zmanjšano delovanje ščitnice, vrednosti T3 in T4 sta znižani).

Znižane vrednosti TSH zasledimo pri: hipertiroidizmu (povečano delovanje ščitnice, vrednosti T3 in T4 sta zvišani).

Referenčne vrednosti (mIU/L): 0.35 – 4.94

Urat ali sečna kislina se največkrat določa v procesu diagnostike ali kontrole zdravljenja putike.

Je končni produkt razgradnje purinov in večinoma nastaja v jetrih. Večino se ga iz telesa izloči skozi ledvice, manjši del pa skozi črevo. Povečanje količine urata v telesu je posledica povečane produkcije ali zmanjšanega izločanja.

Zvišane vrednosti urata so lahko posledica: putike, okvare ledvic, malignih tumorjev, stradanja, okvare encimov pri metabolizmu purinov ali kemoterapije.

Znižane vrednosti urata so lahko posledica: zmanjšane sinteze urata, obolenj jeter ali povečanega ledvičnega izločanja (okvara ledvic).

Referenčne vrednosti (μmol/L): Moški: 220 – 450 ; Ženske: 150 – 370

Okužba sečnih poti sodi med najpogostejše bakterijske okužbe, ki jo največkrat povzročajo Escherichia coli, Klebsiella, Proteus, enterokoki in stafilokoki. Okužbe ponavadi najprej prizadenejo spodnja sečila (sečnica, mehur), lahko pa se širijo tudi v zgornja sečila (sečevod, ledvice). Urin v mehurju zdravega človeka je sterilen, je pa tudi hranljivo gojišče, idealno za razmnoževanje bakterij.

Uricult je hitra metoda za ugotavljanje urinske infekcije. Temelji na gojenju bakterij iz urina na agarskem gojišču. Po 24-urni inkubaciji preštejemo število poraslih bakterijskih kolonij.

Za izvedbo preiskave potrebujemo urin. Pacient zajame srednji curek prvega jutranjega urina ali urina, ki je bil v mehurju zadržan vsaj 4 ure.

Izvid je običajno na voljo v 24 urah.

Orientacijske referenčne vrednosti: negativno (manj kot 10³ kolonij/ml)

Podajanje rezultatov: rezultat je podan kot 0 (negativno) ali 1 (pozitivno).

Preiskave urina so najpomembnejše pri odkrivanju bolezni ledvic in sečnih poti. Mikroskopska preiskava sedimenta je poleg osnovne analize drugi del analize urina, ki daje vpogled na podatke, ki niso vidni pri kemični preiskavi urina.

V urinskem sedimentu določamo naslednje analite:

Levkociti v urinu so posledica okužbe sečil ali ledvične bolezni brez infekcije. Zvišane vrednosti so posledica okužbe sečil, ledvične bolezni.

Eritrociti Zvišane vrednosti so posledica sečnih kamnov, vnetij ledvic, alergije, hemolitične anemije, transfuzije inkompatibilne krvi.

Cilindri so odlitki ledvičnih tubulov. Na osnovo cilindrov iz beljakovin ali hialina se lahko lepijo različne celice po katerih cilindre poimenujemo: hialini, granulirani (drobno, grobo), eritrocitni, levkocitni, epitelni, maščobni, voščeni, pigmentni ali mešani. Zvišane vrednosti so posledica ledvičnih obolenj.

Bakterije, glive in paraziti v urinu nam dajo informacijo o povzročitelju okužbe. Zvišane vrednosti so posledica infekcij.

Kristali so posledica sečnih in ledvičnih kamnov, presnovnih motenj ali terapije z nekaterimi zdravili. Kristalizacija se pospeši, če urin hranimo pri nižji temperaturi, zato je njihov diagnostični pomen omejen. Zvišane vrednosti so posledica sečnih in ledvičnih kamnov, presnovnih motenj, terapije z nekaterimi zdravili.

Epitelne celice delimo glede na izvor in obliko. Izhajajo iz ledvičnega epitela, epitela sečnih poti ali epitela zunanjih genitalnih organov. Zvišane vrednosti so posledica vnetij ali drugih zdravstvenih težav.

Maščobe se nahajajo v urinu kot proste maščobne kapljice ali z maščobo napolnjene odluščene tubulne epitelijske celice in levkociti. Zvišane vrednosti so posledica nefrotskega sindroma ali embolije.

Referenčne vrednosti: eritrociti do 3; levkociti do 5; cilindri do 2; epitelne celice malo; patološki kristali negativno (0)

Referenčne vrednosti so podane za vidna polja pri večji povečavi (400x) razen za cilindre in patološke kristale – tu sta upoštevana manjša povečava (100x) in ves preparat.

OPOZORILO: Pod mikroskopom natančno pregledamo celoten urinski sediment, na izvidu pa podamo samo celice in druge vključke, ki jih v sedimentu opazimo.

Vitamin B12 določamo ob sumu na njegovo pomanjkanje. Najpogostejši znaki pomanjkanja so slabokrvnost, slabo počutje, utrujenost, pozabljivost ter motnje vida in gibanja. Njegova vsebnost v telesu je največkrat zmanjšana pri vegetarijancih in veganih (zaradi zmanjšanega vnosa vitamina B 12 s hrano), pri starejših ljudeh (slabša resorpcija iz črevesja) ter nosečnicah (povečane potrebe po vitaminu B 12). Možni so tudi nekateri drugi vzroki pomanjkanja (pomanjkanje železa, celiakija, oralna kontracepcija, slabše delovanje trebušne slinavke, zdravljena epilepsija, alkoholizem, …).

Vitamin B12 je v telesu pomemben kot kofaktor v številnih procesih. Skupaj s folno kislino je pomemben za sintezo DNK. Je esencialni koencim za rast in mielinizacijo živcev ter tvorbo epitelnih celic.

Visoke serumske vrednosti so povezane z odpovedjo ledvic, boleznimi jeter in mieloproliferativnimi boleznimi.

Znižane vrednosti vitamina B12 zaznamo pri: zmanjšani resorpciji iz črevesja (celiakija, nekatera zdravila, …), zmanjšanem vnosu s hrano (vegetarijanstvo, veganstvo) ali anemiji.

Referenčne vrednosti (pmol/L): 138 – 652

Nivo vitamina D v krvi se največkrat določa ob sumu na njegovo pomanjkanje ali za spremljanje učinkovitosti prehranskih dopolnil. Glavno zalogo vitamina D v telesu predstavlja 25-OH vitamin D, zato s krvno preiskavo določamo to obliko.

Vitamin D je v maščobah topen steroidni hormon, ki se v telo vnaša s hrano (vitamin D2 – ergokalciferol) ali pa se tvori v koži pod vplivom UV žarkov (vitamin D3 – holekalciferol). Je zelo pomemben pri različnih procesih v telesu, najbolj pa je prepoznan po tem, da pomaga pri resorpciji kalcija v prebavilih, resorpciji kalija v ledvicah in mobilizaciji kalcija iz kosti.

Pomanjkanje vitamina D se pojavi pri premajhni izpostavitvi soncu, pri premajhnem vnosu s hrano, malabsorpcijskih sindromih ter boleznih ledvic in jeter. Pomanjkanje vitamina D je vzrok za pojav sekundarnega hiperparatiroidizma in kostnih bolezni z zmanjšano kostno gostoto (osteomalacija, osteoporoza).

Znižane vrednosti vitamina D zaznamo pri: rahitisu, zmanjšani kostni gostoti, mišični oslabelosti ali sekundarnem hiperparatiroidizmu.

Referenčne vrednosti (µg/L): > 30

Železo se največkrat določa ob sumu na slabokrvnost.

Človeško telo vsebuje 4 – 5 g železa. V telo se vnaša s hrano. Največ se ga nahaja v hemoglobinu (65 – 70%), manj pa v mioglobinu, jetrih, vranici, kostnem mozgu in ledvicah. Skoraj vse železo v krvi je vezano na transferin, skladišči pa se v jetrih v obliki feritina. Del železa lahko ponovno preide v krvni obtok, od koder prehaja v kostni mozeg, kjer se vgrajuje v eritrocite.

Znižane vrednosti železa so lahko posledica: krvavitev, akutnih in kroničnih infekcij, različnih anemij, kroničnega obolenja ledvic, obolenja kostnega mozga ali pozne nosečnosti.

Zvišane vrednosti železa so lahko posledica: hemokromatoze, hemosideroze, akutnega hepatitisa, akutne levkemije ali talasemije.

Referenčne vrednosti (µmol/L): Moški: 11.6 – 31.3 ; Ženske: 9.0 – 30.4