spolne bolezni

Humani virusi papiloma (HPV)

    HIV
    Hepatitis A
    Hepatitis B
    Hepatitis C

Analne in genitalne bradavice (kondilomi) so izrastki, ki se lahko pojavijo v okolici zadnjika, v zadnjikovem kanalu, na glavici moškega spolnega uda, na mošnji, notranji strani stegen, na sramnih ustnicah, v nožnici, na materničnem vratu, redkeje v sečnici, ustni votlini, žrelu in glasilkah. Povzročajo jih humani papiloma virusi (HPV), ki jih poznamo več kot 100 podtipov.

Glavni način prenosa okužbe so spolni stiki (analni, vaginalni, oralni). Redkeje je prenos mogoč preko brisač, obleke, spolnih objektov okuženega ali celo pri porodu. Moškim in ženskam, ki prakticirajo analne spolne odnose priporočamo občasne preventivne preglede zadnjikovega kanala (proktoskopijo), saj se lahko kondilomi pojavijo tudi izključno v zadnjikovem kanalu in dolgo časa ne povzročajo težav.

Kondilomi se pojavijo le pri 1-2% okuženih. Od okužbe do pojava kondilomov lahko mine nekaj tednov ali pa leto in več.

Večje število spolnih partnerjev, kajenje in okuženost z drugimi spolno prenosljivimi boleznimi in/ali virusom HIV povečuje tveganje za okužbo, vendar večina okužb s HPV ne povzroča težav in mine sama od sebe v enem do dveh letih.

Kondilome je potrebno odstraniti, saj se lahko nekatere redke oblike tudi rakavo spremenijo.
Rak materničnega vratu, rak zadnjikovega kanala, rak žrela, rak penisa in nožnice so zelo redke komplikacije
okužbe z nekaterimi podtipi HPV.

V kolikor se kondilomi pojavijo v okolici zadnjika je nujen tudi pregled zadnjikovega kanala, pri ženski pa tudi nožnice in materničnega vratu.

V 10% se lahko kondilomi pojavijo v zadnjikovem kanalu tudi brez prakticiranja receptivnih analnih spolnih odnosov. Zato je priporočljivo, da se za pregled zadnjikovega kanala odločijo vsi, ki imajo kondilome kjerkoli na spolovilu. Če ima moški kondilome v bližini sečnice je potrebno pregledati tudi njeno notranjost (uretroskopija). Vedno je potrebno pregledati tudi partnerja.

Zdravljenje je usmerjeno v odstranjevanje sprememb, ki jih ti virusi povzročajo in spodbujanje odpornosti okužene osebe.

Večje kondilome odstranjujemo kirurško, manjše pa lahko zamrznemo s tekočim dušikom. Po odstranitvi so potrebne še večmesečne kontrole zaradi visokega odstotka ponovitve obolenja. V zadnjem času se pri najtrdovratnejših oblikah kondilomov poslužujemo tudi zdravila imiquimod (Aldara), ki kot imunomodulator spodbuja lokalno odpornost organizma in zmanjšuje možnost ponovitve obolenja.

Herpes simpleks virus 2 (predvsem na spolovilu in zadnjiku) in herpes simpleks 1 (predvsem na ustnicah in v ustih) sta najpogostejša povzročitelja razjed in ranic na spolovilu in zadnjiku. HSV 2 in HSV 1 lahko povzročita na koži/sluznici spolovila, presredka in zadnjika pojav drobnih mehurčkov s prozorno tekočino, predhodno je pogosto prisotno zbadanje, koža je lahko nekoliko pordela. Mehurčki se v nekaj dneh predrejo, nastanejo razpokice in kraste. Bolniki imajo lahko tudi povišano temperaturo in bolečine v obolelem predelu, otečejo lahko dimeljske bezgavke itd.. Od spolnega stika do pojava bolezni lahko mine 3 do 9 dni. Izgled obolele kože ob vhodu v zadnjik je lahko zelo neznačilen, zato je potrebno zdravnika opozoriti, da ste imeli analne spolne odnose ali da vam je partner poljubljal zadnjik, saj boste sicer prejeli napačno zdravilo (bodisi mazilo proti glivicam, kortikosteroidno mazilo ali celo mazilo proti hemoroidom). Redko lahko pride tudi do hudega vnetja sluznice danke, z bolečinami, izcedkom in napenjanjem, težavami pri odvajanju blata in vode itd.. Zavedati se morate, da virus ostane v telesu tudi po prenehanju težav, z ustreznimi zdravili lahko zaviramo ponovne izbruhe bolezni in lajšamo težave kadar se mehurčki ponovno pojavijo.



HIV

Virus človeške imunske pomanjkljivosti (HIV) se nahaja v telesnih tekočinah. V krvi, spermi, predsemenski tekočini, izločkih nožnice/materničnega vratu in v mleku se nahaja v takšni količini, da je okužba možna ne le pri analnem in vaginalnem seksu, temveč tudi pri oralno-genitalnem odnosu.

V slini, solzah in seču se nahaja v bistveno manjši količini, zato po dosedaj znanih podatkih okužba z izmenjavo omenjenih telesnih tekočin ni zabeležena. Nevarnost za prenos virusa z omenjenimi telesnimi tekočinami (slina, seč) bi obstajala le v primeru, da se v njih nahaja kri. HIV se ne prenaša s poljubljanjem, vzajemnim masturbiranjem, objemanjem, pitjem iz iste skodelice, z souporabo posteljnjine ali brisače.

Pri 50 do 90% okuženih se prvi simptomi in znaki HIV okužbe pokažejo kot akutni HIV sindrom. Od rizičnega dogodka do pojava akutnega HIV sindroma običajno mine 1- do 6-tednov. Težave, ki jih navajajo okuženi so lahko zelo različne, od blagih, podobnih prehladu z otečenimi bezgavkami do srednje težkih podobnih gripi, razvije se pa lahko tudi vnetje možganskih ovojnic itd. Najpogosteje pa imajo bolniki povišano temperaturo, se potijo, bolijo jih mišice, povečajo se jim bezgavke, navajajo slabost, lahko tudi drisko, pogosto se pojavijo rdečkasti izpuščaji in ranice na koži, v ustih ali zadnjiku. V 2 do 4 tednih večina težav izzveni, utrujenost pa lahko traja še mesece. Sledi lahko večletno obdobje, ko je okuženi brez težav. Nekoliko pogostejše so lahko glivične okužbe, določene kožne težave, povečane bezgavke pa lahko ostanejo še iz obdobja akutnega HIV sindroma. Vendar pri nezdravljenih nezadržno propada imunski sistem, zato se vse pogosteje pojavljajo številne infekcije in obolenja, ki bi pri zdravih osebah potekale bistveno lažje ali pa se obolenje sploh ne bi razvilo. Kožne težave se poslabšajo (izpuščaji, razjede, ponavljajoči se herpes, glivične okužbe ustne votline, spolovila itd.), zelo pogosti so kondilomi (anogenitalne bradavice) zadnjika in spolovila, pojavljajo se atipične pljučnice, hujšanje, driske in rakava obolenja (Kaposijev sarkom, limfomi, rak zadnjika itd.), okvare živčevja in v končni fazi popolna shujšanost, napredovanje rakavih obolenj in AIDS demenca. Zavedati se moramo, da se posledice HIV okužbe lahko odrazijo na vseh organskih sistemih. Da postavimo diagnozo sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (AIDS) mora biti izpolnjenih več kriterijev, vendar razlaga presega namen publikacije. Pri nezdravljenih se AIDS običajno razvije približno 10 let po okužbi z HIV.

Okužba z virusom HIV je žal še vedno kronično obolenje, ki pa ga z discipliniranim jemanjem zdravil in rednimi kontrolami pri specialistih, okuženi vedno lažje obvladuje. Z zgodnjo diagnostiko HIV okužbe in sodobnim zdravljenjem – visoko aktivna antiretrovirusna terapija (HAART) - se v zadnjih letih uspešno ohranja zadovoljiv imunski sistem, saj se s kombinacijo zdravil zavira razmnoževanje virusa in s tem omogoča kvalitetnejše življenje okuženim, bistveno pa se je podaljšalo tudi življenje že obolelih za AIDS-em. Vendar omenjeni spodbudni rezultati še zdaleč niso razlog za rizično spolno vedenje. Dejstvo je, da je AIDS praviloma smrtna bolezen in da cepiva proti virusu HIV ni.

Testiranje za HIV se priporoča vsaj enkrat letno, pri pogostih rizičnih spolnih občevanjih, številnih partnerjih in v primeru seksa pod vplivom alkohola in drog pa tudi pogosteje. Upoštevati moramo tudi fenomen »okna« (6 tednov do 3 mesece ali več od vstopa virusa HIV v telo), ko kljub prisotnosti HIV okužbe še ni zadosti protiteles, da bi jih dokazali z običajnimi testi, zato lahko dobimo lažno negativni rezultat. Novejši testi dokazujejo poleg protiteles še HIV p24 antigen, zato okužbo dokažemo prej. Če ste imeli rizični spolni odnos in vas skrbi okužba se pojdite testirati. Lahko, da ste HIV pozitivni že od prej. Če pa je test negativen, ga ponovite čez 6 tednov in nato še čez 3 mesece. Sicer pa je najbolje, da se pozanimate kakšen test uporabljajo v ustanovi kjer se testirate in da vam svetujejo kdaj ga je smiselno ponoviti.

V Sloveniji opravimo premalo testiranj za HIV in druge SPB. Nedavno izvedena anketa na Mavričnem forumu je pokazala, da se 53% biseksualnih in 35% homoseksualnih moških še nikoli ni testiralo za SPB (vključno za HIV) in da se jih le 21% oz. 27% testira za HIV enkrat letno.



Hepatitis A

Glavni prenos hepatitisa A je fekalno-oralen (z okuženo hrano ali vodo), spolni način prenosa pa predstavlja analno-oralni stik (rimming in scat play). Od okužbe do prvih znakov bolezni mine od 2 do 6 tednov. Vendar pri večini otrok in pri polovici odraslih okužba poteka brez težav ali le z blagimi znaki (utrujenost, zmanjšan apetit, boleč trebuh,…) brez evidentne zlatenice. V primeru izražene klinične slike se v predzlateničnem obdobju pojavijo gripi podobne težave, nato pa še bruhanje, tiščanje pod desnim rebrnim lokom, lahko tudi driska itd. Sledi zlatenica, ki traja 1 do 3 tedne. Zapleti so redki. Cepljenje je možno in ga priporočamo predvsem MSM.



Hepatitis B

Hepatitis B se nahaja v telesnih tekočinah (sperma, kri, slina, vaginalni izločki, urin, mleko), zato je prenos mogoč pri nezaščitenih analnih in vaginalnih spolnih odnosih kot tudi med oralno-genitalnim seksom. Prenos je možen tudi pri stiku sline okuženega s sluznico zdrave osebe pri poljubljanju in preko skupne uporabe predmetov (zobna krtačka, jedilni pribor, brisača,…). Prav tako je možna okužba ob menjavi igel za injiciranje drog. Okužba pogosto poteka brez kliničnih in laboratorijskih znakov bolezni, sicer pa je potek podoben znakom navedenim pri prebolevanju hepatitisa A. Je pa trajanje bolezni daljše kot pri hepatitisu A in pri 5 do 10% okuženih preide v kronično obliko, ki lahko pripelje do jetrne ciroze in karcinoma jeter.



Hepatitis C

Tudi hepatitis C se nahaja v telesnih tekočinah, vendar je tveganje za okužbo pri spolnih odnosih bistveno manjše kot pri hepatitisu B. Akutna okužba v večini primerov poteka brez znakov, sicer pa so težave podobne kot pri hepatitisu B, vendar v 80% okuženih bolezen preide v kronično obliko, ki lahko pripelje do jetrne ciroze in raka jeter.

accredited logo

placilo24

telefonsko narocanje

obrazec za narocanje

cenik

cakalne dobe